Potem ko je pridobila številne sledilce na Twitterju, se je odločila, da bo svoje občutke opisovala še širše v kolumnah na blogu, ki ga je naslovila "Umiranje – je to lahko tema, ob kateri se lahko smejemo?". V njih pojasnjuje, kako se spopada z vsakodnevnimi obveznostmi ob nenehnem vedenju, da se bliža konec. Kot piše, ji pri tem izjemno pomaga črni humor, ki stres in strahove spreminja v vzdržne občutke. "Ne razumite me narobe. Vsekakor se nisem smejala šalam na dan, ko sem izvedela za diagnozo, a kmalu za tem sem začela uporabljati humor, ki mi pomaga skozi vsak dan posebej," je zapisala. "Nekateri ljudje okrog mene so šokirani, ko sprva slišijo, kakšen odnos imam do bolezni in kako se včasih pošalim na ta račun, a je povsem nenavadno, kako učinkovit je humor in kako lahko normalizira velik del dogodkov, s katerimi se spopadam.’"
Dr. Grangerjevi so zdravniki diagnosticirali agresivno obliko raka po tem, ko je na počitnicah, ki jih je preživela v ZDA, občutila hude bolečine v desnem predelu hrbta. Ko se je vrnila domov, jo je mož peljal na pregled v bolnišnico, kjer so izvidi pokazali, da ima veliko rakavo maso v predelu trebuha in medenice, rak pa se je razširil tudi že na ledvica in mehur. Diagnosticirali so ji dezmoplastičnega raka, redko in agresivno obliko raka. Kljub raku se je vrnila na delo, saj pravi, da ji to pomaga odmisliti bolezen, poleg tega je zaradi bolezni, kot pravi, postala boljša zdravnica: "Spoznala sem, kako pomembne so majhne stvari – le to, da pacienta držim za roko, da sedem k njemu in ne stojim nad njim, da informacije predajam s sočutjem in pojasnim vpliv bolezni nanje in na njihovo družino."
Čeprav so ji nekateri očitali, da se je prehitro vdala v usodo, sama pravi, da ji je najpomembnejše, da njeno odločitev, da zdravljenja ne bo nadaljevala, razume njen mož Chris. "Vsekakor je taka odločitev težka, a sem z njo pomirjena. Zdravljenje mi je pomagalo, da sem živela dlje, kot sem pričakovala, poleg tega Chris sprejema mojo odločitev. Nekateri prijatelji in družinski člani so sicer rekli, da sem prehitro obupala – a sama odločam o tem, kako bom živela. Vse, kar si želim, je, da bi lahko živela svoje prejšnje življenje, pa četudi le za nekaj mesecev.''
S svojim blogom bi rada pripomogla k temu, da bi tako zdravniki kot drugi lažje razumeli, kaj preživlja umirajoči človek in kaj so tiste malenkosti, s katerimi jim lahko polepšamo dan. Tako bo zapise ustvarjala vse do zadnjega trenutka.
Ste se nam že pridružili na naši Facebook strani? To lahko storite s klikom na
KOMENTARJI (4)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.
PRAVILA ZA OBJAVO KOMENTARJEV