Vedno sem mislila, da sem zloben človek. Vsi drugi, ki so imeli moje simptome, so bili depresivni, a jaz sem bila izjema. Če sem pomislila le na to, koliko skrbi sem povzročila svojemu možu, zaradi katerih ni mogel več dobro opravljati svojih službenih nalog, medtem ko sama sploh nisem imela službe, mi je bilo tako hudo. Bila sem rak, ki sem razžirala vse veselje v njegovem življenju. Če me ne bi bilo več, bi bil svoboden in bi si lahko našel drugo ženo, ki bi ga osrečila. Prosila sem ga, naj se loči, naj me zapusti, sama nisem bila dovolj močna, da bi odšla. Da bi mu ugodila, sem odšla na terapijo in v psihiatrično bolnišnico. Ljubila sem svojega moža in pripravljena sem bila narediti vse, da bi mu povzročala manj težav in da bi se ob meni počutil dobro. Prvi zdravnik, ki me je zdravil prve dva meseca, ni bil uspešen. Govorila sva o vsem, od mojega otroštva pa do sedanjosti. Nič ni pomagalo.

Nato sem zamenjala psihiatra, ki pa mi je predpisal antidepresive. Po dolgem času otožnosti, neprijetnih občutkov in hude žalosti sem končno začutila olajšanje. Vsi tisti, ki mislijo, da vzrok depresije ni v kemiji, ampak v nekih hudih travmah iz preteklosti, je zagotovo nikoli niso občutili. Šele ko sem zaužila zdravila, sem prvič spoznala, da so moji problemi rešljivi. Po pol leta nenehnih misli na samomor sem prvič začutila pozitivno spremembo. Od takrat so minila štiri leta. Kljub zdravilom, ki mi izboljšajo razpoloženje, imam še vedno dni, ko imam tako črne misli, da se z njimi ne morem več soočati. V teh štirih letih sem poskušala samomor storiti še dvakrat, nazadnje lani. Depresija je huda bolezen, pri kateri so samomori pogosti. In zakaj o tem ne veste veliko? Ker bolečino držimo zase, saj vemo, da drugi ne boste razumeli.

Kakšni so načini zdravljenja depresije, pa preverite v članku 8 načinov zdravljenja depresije.