Najhuje je bilo pri 14 letih, ko se je hotela ubiti, in šolska psihologinja je predlagala zdravljenje z antidepresivi, dokler se stanje ne umiri. Čeprav so mislili, da je okrevala, pa je najstnica stradala, česar ni nihče opazil. ''Prenehala sem jesti in začela obsesivno telovaditi, saj sem mislila, da se bo tako zmanjšal obseg mojih prsi. Seveda ni delovalo, a dalo mi je občutek, da imam nekaj nadzora nad tem.''

Ko je bila stara 16 let in je delala v restavraciji s hitro prehrano, je njen nadzornik le opazil, da ima težave, in njeno mamo opozoril nanje. Na pregledu jo je zdravnik napotil k psihiatru, ki ji je diagnosticiral anoreksijo. Šla je na zdravljenje, nato pa sprejela službo kot predstavnica za odnose z javnostmi za podjetje na Tenerifih, kar je zahtevalo veliko spremembo življenjskega stila. ''Na plaži Tenerifov sem bila obkrožena s prelepimi ženskami, zato se je moja želja po tem, da bi bila suha, povečala. Mama in oče sta bila na tisoče kilometrov stran in nihče ni mogel nadzorovati ali jem pravilno. Po nekaj mesecih sem bila izčrpana.''

Prvič je bila sprejeta v bolnišnico, ko je bila stara 20 let in tehtala manj kot 45 kilogramov. Sedem mesecev je ostala na zdravljenju, domov pa se je lahko vrnila, ko je tehtala 50 kilogramov. Kljub njenem napredku je sčasoma znova zapadla v stare navade. ''Na neki točki celo nisem želela piti vode, saj sem mislila, da vsebuje kalorije. Moje življenje se je vrtelo okoli vadbe po pet ur na dan in obsesivnega štetja kalorij.'' Pri 25-ih letih je morala znova v bolnišnico, saj je tehtala le še 32 kilogramov. V kliniki se je zbližala z vrstnico Paulo, ki je prav tako trpela za anoreksijo in postali sta dobri prijateljici. A Paula je izgubila bitko z anoreksijo in Leanne je bila popolnoma iz sebe. ''S Paulo sva se nasmejali tudi v najtežjih dneh. Ko je umrla, sem spoznala, da moram ozdraveti, ne samo zaradi mojih staršev in prijateljev, ampak predvsem zaradi sebe.'' Kljbu temu pa ni dolgo zdržala. Pri 26 letih je znova pristala v bolnišnici, ko je tehtala le še 28,5 kilograma in bila resnično na robu smrti. Znova je bila odločena, da bo ozdravela in spet uspela uiti smrti.

Odločila se je za študij oblikovanja na Glasgow School of Art in našla nov cilj. ''Pričela sem se tudi ukvarjati z baletom in umetnostnim drsanjem. Na ta način sem se zamotila, da nisem nenehno razmišljala o hrani.'' Leanne je počasi okrevala in znova prišla na 50 kilogramov telesne teže.

Danes je prepričana, da ima anoreksijo pod nadzorom in da ji je uspelo preživeti najhujše. Močan opomin na to, da se ne sme vrniti na stara pota, pa je prinesla še ena smrt njene dobre prijateljice, ki ji je krajšala čas na kliniki za motnje hranjenja. ''Zaradi anoreksije sem izgubila dve prijateljici in želim si, da bi se tudi ostali, ki trpijo za njo, zavedali, kako smrtonosna je. Anoreksija ubija,'' pove.

Sedaj je Leanne inštruktorica fitnesa in zaveda se, da bodo posledice bolezni na njeno telo ostale za vedno. ''K sreči ne stradam več, a moje telo je nepopravljivo poškodovano. Moja ledvica so ledvica stare ženske in najverjetneje sem neplodna. Kljub vsemu sem vesela, da sem živa. Po tem ko sem se udeležila pogreba dveh prijateljic, dobro vem, da vsi s to motnjo hranjenja nimajo takšne sreče, kot jo imam jaz. Še vedno imam slabe dni. Vedno bom obremenjena s svojo telesno težo in telesno podobo, a danes vem, da je to nekaj, s čimer se lahko borim.''