V najhujšem obdobju je tehtala slabih 20 kilogramov in je dober del svojih najstniških let je preživela v bolnišnici. "Nekatere prijateljice, ki sem jih spoznala v bolnišnici, niso imele tako hudih težav kot jaz, a kljub temu niso imele te sreče, da bi preživele. Zelo sem srečna, da sem živa. Iz te grozljive izkušnje želim potegniti nekaj pozitivnega in pomagati ljudem, ki imajo enake težave,“ še dodaja. Prvi znaki motnje so se pokazali, ko je Emma v pičlih šestih mesecih izgubila kar 15 kilogramov in končala v bolnišnici. "Ne morem zagotovo določiti, kdaj se je vse skupaj začelo. Ni šlo za neko domišljavost, spomnim se le, da sem želela videti, kako suha lahko postanem,“ pojasnjuje.

Njena teža je naglo upadala in deklica je kmalu morala šolo zamenjati za bolnišnico. Potem ko je bila v bolnišnici že dve leti, je končno prišlo srečanje z resničnostjo. "Nekega dne so mi dovolili izhod iz bolnišnice, da obiščem očeta, ki me je peljal po nakupih. V nakupovalnem centru me je moral nositi po stopnicah, ker sem bila prešibka, da bi po stopnicah hodila sama. Ko sva prečkala cesto, sem skušala pohiteti, vendar sem izgubila zavest, saj nisem imela dovolj mišičnega tkiva. Takrat sem se prvič resnično zavedla, kako bolna sem. Ta dogodek je spremenil vse,“ pove danes 22-letna Emma. Zdaj po osmih letih je pridobila zdravo telesno težo in je ena od treh ustanovitvenih članic fundacije za pomoč ljudem, ki trpijo za motnjami hranjenja ter njihovim družinam.

Pavočasna pomoč pri motnjah hranjanja lahko prepreči nadaljnje zdravstvene težave, zato je ključnega pomena, da prepoznamo prve znake motnje. Poleg nenadne izgube kilogramov je med njimi tudi sprememba v počutju, odklonilen odnos do hrane in negativna samopodoba.

Ste se nam že pridružili na naši Facebook strani? To lahko storite s klikom na