Zaslužil bi si lepo otroštvo, a je šele sedaj dobil operacijo, ki mu je to omogočila. Mahendra Ahirwar prihaja iz vasi v osrčju Indije. Boleha za kongenitalno miopatijo. To je dedno obolenje, ki se odvija v mišicah. Pri njem so v vratu postale tako šibke, da niso več mogle podpirati glave. Starša sta ga vozila do vseh zdravnikov, do katerih sta imela dostop, a mu ni mogel nihče pomagati.

Potem pa je na tisoče kilometrov stran, v Angliji, Julie Jones prebrala njegovo zgodbo. Ni samo sočustvovala, ampak je dejansko vzela stvari v svoje roke. Zbrala je 12 tisoč funtov za njegovo operacijo. To je približno 15.500 evrov. "Vsi so zanj iskali pomoč, nihče pa ni zares pomagal," pripoveduje. "Tako da sem samo odprla prenosni računalnik in naredila stran za zbiranje denarja ter odprla račun za nakazila." V 28 dneh je zbrala denar. "Tragično je. Lahko sem razmišljala le o svojem sinu in kako bi se počutila, če bi bil on v takšnem položaju," pove, zakaj ni oklevala, ko je spoznala, da lahko pomaga.

Operiral ga je dr. Rajagopalan Krishnan iz bolnišnice Apollo v Delhiju. Šlo je za težak in nevaren poseg. Takšne operacije so namreč daleč od rutinskih. Kirurg ima eno možnost, da dečku zravna vrat in tega ne more prej zvaditi, ker so takšni primeri redki. O njem je britanska televizija Channel 5 posnela dokumentarec. V njem sledijo družini, ko z vlakom prepotujejo na tisoče kilometrov iz svoje vasi do glavnega mesta. Ves ta čas vedo, da je pred njimi operacija, ki je izjemno tvegana. Mahendri lahko pomaga ali ga ubije. A starša povesta, da sta obupana, saj je zelo hudo gledati sina, ki je nenehno v bolečinah in trpi. Je povsem odvisen od matere, ki ga kopa, oblači in hrani. Ima dva brata in sestro in oni se lahko igrajo in hodijo v šolo. Mahendra jih lahko le opazuje.

Dr. Krishnan je prej 15 let delal v Angliji. Operacija je trajala 10 ur. Povedal je, da je bil šokiran, ko je videl, v kakšnem stanju so Mahendro pustili tako dolgo. "Ko sem ga spoznal, sem bil presenečen, da je bilo njegovo stanje 12 let zanemarjano, brez diagnoze, kaj šele zdravljenja oziroma pomoči. Bil sem prepričan, da lahko izboljšam njegovo kvaliteto življenja. Moral sem se le prepričati, da ga nič, kar bom naredil, ne bo ubilo." Največja težava je bila anestezija, pove. "Toda danes ga je prelepo pogledati. Morda bo treba v prihodnosti narediti še eno operacijo, a to se bomo odločili, ko bomo videli, kako stabilen bo njegov vrat, ko se konča okrevanje. Ampak tudi če bo treba narediti še kakšen poseg, bo veliko manjši."

Mahendra je bil še dva tedna v bolnišnici, nato pa se je lahko vrnil domov. Sedaj lahko prvič piše, uživa v gledanju televizije in počasi se bo lahko začel tudi normalno igrati s prijatelji. Šest mesecev bo moral še nositi opornico. Todi videti je, da je pred njim svetla prihodnost. "Sedaj imam upanje, da bom v življenju bolje. Spet imam sanje. Želim biti uspešen v življenju," pove sam.