Diagnozo – rak na materničnem vratu – so zdravniki postavili šele potem, ko je družina obiskala tri različne zdravnike. Zadnji je opravili test PAP, to je bris materničnega vratu, in ko so prišli iz laboratorija rezultati, je bilo pri priči jasno, kako huda je težava. Ker tako mlade ženske običajno ne zbolijo za rakom, nihče ni pomislil, da bi to lahko povzročalo simptome.

Ko so že mislili, da bo preživela

Hitro je morala pod nož in zdravniki so si najprej oddahnili, da so raku le uspeli pravočasno stopiti na prste. Žal se je vrnil in sicer tako, da se je razširil na jetra in vranico. "Do konca se je borila in je ostala pozitivna," se spominja oče. "In tudi preminila je tako, kot je želela; tiho in mirno v svoji spalnici, med svojimi najljubšimi stvarmi ter družino."

Do konca se je borila z boleznijo, borila pa se je tudi, da bi znižala starost, pri kateri v Veliki Britaniji ženske vključijo v presejalni test za odkrivanje raka na materničnem vratu. In sicer gre za test PAP, ki ga ginekolog opravi na tri do pet let, kar pomeni, da lahko odkrije raka, dokler ga je še mogoče zdraviti; pravzaprav odkrije predrakave spremembe. Pri nas začnejo pregledovati ženske pri dvajsetih, na Otoku šele pri petindvajsetih.

"Zelo si želim, da bi mi ga odkrili že prvič, ko sem prišla v ordinacijo"

"Čeprav sem imela vse simptome raka na materničnem vratu, me zdravniki niso jemali resno, ker sem bila stara komaj 17 let," je povedala pred svojo smrtjo. "Krvavela sem med dvema menstruacijama, bila sem v agoniji, toda zdravniki so bili prepričani, da gre za težave zaradi odraščanja. Štiri mesece smo hodili od zdravnika do zdravnika, preden so mi naredili test PAP. Zelo si želim, da bi mi ga opravili že prvič, ko sem prišla v ordinacijo, ker bi mi to morda rešilo življenje." Upa, da bo s svojo zgodbo življenje rešila kakšnemu drugemu mlademu dekletu. "Bodite pozorne na simptome raka," polaga na srce.

Po operaciji je najprej kazalo, da je nočna mora končana. Aprila 2014 pa je žal spoznala, da se je veselila prehitro. Da je nekaj narobe, je posumila, ko je trebuh postajal čedalje bolj napihnjen. 

Bila je imuna na zdravila

Biopsija je pokazala najhujše. Sledila je kemoterapija. "Bila sem tako žalostna, saj sem bila vedno ponosna na svoje lase, sedaj pa sem se morala sprijazniti z njihovo izgubo." A še huje: po treh mesecih kemoterapije so njeni tumorji postali le še večji. Bila je imuna na zdravila. Zdravniki so povedali, da ji ne morejo pomagati. Svetovali so ji, da življenje, ki ji je preostalo, čim bolj izkoristi.

"A nisem se želela osredotočati na to, kaj še želim doživeti, preden umrem, želela sem premagati raka. Moj oče je iskal vse mogoče možnosti zdravljenja, ki bi bile še v razvoju, tako v Veliki Britaniji, kot v Nemčiji in ZDA." Ena možnost se je pokazala kar v Angliji. "Upali smo, da ji bo vsaj podaljšala življenje, še bolj pa smo upali na čudež," pove oče. Žal se včasih zgodi najhujše.