21-letna Chloe Hampton iz Londona je skoraj umrla zaradi skrivnostne bolezni, ki je povzročila, da se je vsakič, ko je zaužila grižljaj hrane, spopadla z neznosnimi bolečinami. Po zaužitju hrane jo je več ur močno bolel trebuh in spopadla se je s slabostjo, zaradi katere je izbruhala že najmanjši grižljaj hrane. Kar dve leti je trpela za tem stanjem in telesna teža je počasi padala. Dokler ni tehtala le še 41 kilogramov in bila že tako shirana, da so jo sprejeli v bolnišnico, kjer so iskali možna pojasnila za njeno nenavadno stanje.

Težave so se pričele, ko je bila v drugem letniku na Univerzi Bristol. ''Bolečine so bile vse hujše in hujše, včasih že tako hude, da sem le s težavo šla od doma. Živela sem s prijatelji, ki sem jih spoznala na univerzi, a sem bila preveč bolna, da bi se z njimi družila ali zabavala. Ko sem šla poleti nazaj domov, sem izgubila že 20 odstotkov telesne teže. Bila sem popolnoma šibka in nisem imela več dovolj energije za študij,'' je povedala za britanski Mail Online. Kljub temu je naslednjo leto znova šla na univerzo, kjer se je stanje samo še slabšalo.

''Pričela sem se bati hrane, saj sem vedela, da bom po vsakem grižljaju trpela šest ur bolečin in slabosti. Izgubljala sem telesno težo, ves čas sem bila utrujena, ves čas me je zeblo in tresla sem se vsakič, ko sem šla ven. Živela sem na prehrani, ki je bila sestavljena iz jabolčnega soka in kremnih krekerjev. Želela sem ohraniti telesno težo, a je nisem mogla.''

Kar trikrat so jo sprejeli v bolnišnico, preden so se odločili za dodatne preiskave. Zdravniki niso vedeli, kaj bi lahko povzročalo tako resne težave. Šele štiri mesece po prvi intervenciji v bolnišnici so ji opravili dodatne preiskave in MRI je pokazal vzrok težav. Diagnoza: gastropareza. Stanje, ki povzroči, da živci v želodcu ne delujejo več pravilno. ''Diagnoza je bila grenko-sladka, saj so mi kmalu povedali, da ne poznajo zdravila za moje težave. Pojasnili so mi, da mislijo, da se je to zgodilo zaradi virusa, ki je poškodoval živec in mišice v želodcu. Stanje je tako redko, da mi niso mogli povedati, kaj lahko pričakujem. Pri nekaterih ljudeh se izboljša v nekaj desetletjih, pri drugih se poslabša in se morajo do konca življenja hraniti prek cevke. Bilo je grozljivo, ko sem izvedela za diagnozo, a hkrati sem začutila olajšanje, saj sem vsaj vedela, za kaj gre.''

Chloe so zdravniki namestili cevko za hranjenje in uživati bo morala več prehransko bogatih napitkov, jajc in jogurta. Dobila je močna protibolečinska zdravila, ki jih sicer predpisujejo pacientom z epilepsijo in zdravila proti bruhanju. Začela je pridobivati telesno težo. Do sedaj je pridobila 5 kilogramov in sedaj tehta 46 kilogramov. Čeprav je še vedno podhranjena, ji je telesna teža prenehala padati, kar je velik uspeh, saj je bilo njeno življenje že ogroženo. ''Ali bom še pridobivala težo, bo pokazal čas. Sem pa hvaležna vsak dan za vsak trenutek, ko nisem v bolečinah. Nikoli si ne bi mislila, da se mi bo kaj takega zgodilo pri enaindvajsetih letih, a sem ponosna nase, kako se spopadam s tem.''