V Sloveniji vsako leto kar 4300 ljudi doživi srčni infarkt. Od tega jih 1600 umre, veliko preživelih pa za vedno ostane priklenjenih na invalidski voziček ali pa niso več sposobni skrbeti sami zase. Bi se pa mnoge kapi lahko končale drugače, če bi tudi pri nas imeli možnost tako imenovane telemedicine, s pomočjo katere zdravniki nadzorujejo življenjske funkcije bolnikov, ko so ti doma. Telemedicina je ponekod v tujini stalna praksa.

Zahvaljujoč posebni telemedicinski uri, ki reševalcem sporoči stanje bolnika, so reševalci v najkrajšem času pri bolniku in mu nudijo pravočasno pomoč. Magister Viktor Švigelj iz Nevrološke klinike v Ljubljani pravi, da bo potrebno na telemedicino v Sloveniji še počakati, saj za to ni predvidenega denarja: „Trenutno funkcionira ravno tako kot drugod po svetu, kjer nimajo možnosti prave telemedicine, torej preko telefonov. Kar pa ni isto. In če bi imeli mi možnost, da bolnika vidimo na daljavo, da vidimo, kakšno je njegovo stanje. S tem bi lahko rešili marsikatero življenje.“ V Sloveniji imajo le tri bolnišnice nevrologa na razpolago 24 ur na dan. S pomočjo telemedicine bi lahko specialisti celo od doma odredili primerno zdravljenje. „V tem primeru ne bi čakali na laboratorijske rezultate in si spet po telefonu sporočali, ampak bi takoj videli, kakšen učinek ima terapija,“ še dodaja mag. Švigelj.

Ravno čas je pri srčnem infarktu ključnega pomena, saj vsaka zamujena minuta človeku povzroči izjemno škodo, v tem času v telesu propade dva milijona nevronov. Dr. Bojan Zalar iz Psihiatrične klinike v Ljubljani pravi: „Če je nekdo sedaj čakal po tri ure ali več ali pa v primeru, da so zelo urejene čakalne vrste pol ure, mu tja najbrž ne bo več treba. To bo obravnavano na daljavo. Recept se bo stiskal v najbližji lekarni in bolnik bo prišel samo po zdravila.“

Telemedicina bi bistveno olajšala zdravljenje in nam prihranila kar nekaj poti, med drugim bi nas lahko napotnica počakala kar v lekarni. Doma bi torej imeli posebno napravo, ki bi merila najpomembnejše podatke o našem zdravstvenem stanju. Ti podatki bi se zbirali v posebenem centru, kjer bi nad njimi bedeli strokovnjaki. Če bi bilo vaše stanje kritično, bi do vas nemudoma poslali pomoč. Projekt bi lahko vsaj delno uresničili že v roku petih let, če bi bilo za projekt namenjenih dovolj sredstev.