Začelo se je, ko je imela komaj pet let

Megan je desno fotografijo objavila na svojem Instagramu, pravi pa, da je postala zaskrbljena, da njeno telo ni takšno, kot bi moralo biti, ko je imela komaj pet let. Ko je začela hoditi v srednjo šolo, je že živela z anoreksijo. Poletja ni preživela na morju, ampak v bolnišnici, kjer so ji zdravniki povedali, da bo – če jim ne pomaga pri tem, da jo pozdravijo, živela le še nekaj tednov. Hranili so jo prek cevke, bila je priklenjena na posteljo, saj je bila prešibka, da bi hodila.

Še pet let je potrebovala, da je prišla do tega, kar je danes. Do tega, da ima morda celo kakšen odvečen kilogramček – oziroma bi jo tako ocenili drugi, ona pa se enostavno dobro počuti in je zadovoljna sama s seboj. "Ko se pogledam v ogledalo, vidim trebušček in celulit in vse napakice, zaradi katerih bi se prej sovražila. A sedaj me to ne moti. Srečna sem." Živi s tremi kužki, ima fanta in službo. "Vidim lepoto, ki je več kot samo enodimenzionalna, računalniško spremenjena telesa, ki sem jih prej tako občudovala v revijah. Vidim, da je pomembno mnogo več kot le telo. Naučili smo se, da nam v življenju nikoli ni nič dovolj dobro in mislim, da sem ogromno dosegla, ko sem se naučila, da tako več ne razmišljam." Perfekcionizem je lahko zelo slaba lastnost.

'Postala sem jezna, da mi je ta bolezen ukradla življenje'

Že pri petih letih se spominja, da se je primerjala z drugimi deklicami. "To je vodilo v stanje, ko je bilo edino, kar sem imela v življenju to, da sem bila popolnoma obsedena s tem, da bi imela čim manj kilogramov. Čeprav so mi zaradi tega izpadali lasje in so se mi lomili nohti, kože nisem imela lepe in ves čas me je zeblo. Pri šestnajstih pa sem postala prav jezna, ker mi je ta bolezen ukradla življenje. Takrat je v meni nekaj kliknilo in takrat se je res začelo moje zdravljenje. Odločila sem se, da bom dobila svoje življenje nazaj." V samo letu dni je tehtala trikrat več. Ni bilo enostavno, saj se je morala naučiti, kakšno je pravzaprav zdravo in pravilno prehranjevanje. Toda danes se z veseljem pokaže v kopalkah. In je lahko vzor tako tistim, ki se spopadajo z motnjami hranjenja, in tistimi, ki si povsem po nepotrebnem uničujejo življenje s tem, da jih preveč skrbi, kakšna je njihova postava.