Posamezniki, ki se odločijo za operativen poseg, s pomočjo katerega želijo izgubiti odvečno telesno težo, običajno pričakujejo, da bodo po tem jedli bistveno manj kot prej. Vendar pa to ne velja za obupano Julie Dunbar iz Velike Britanije, ki se mora, zaradi nepričakovanih zapletov, po kirurškem zmanjšanju želodca vsak dan hrabro boriti za svoje preživetje in na dnevni ravni zaužiti kar 5-krat večje količine hrane kot nekoč.

“Vedno sem sovražila telovadbo, oboževala pa predvsem mastno in nezdravo hrano, zato je moja teža rasla in rasla, vse dokler se ni ustavila pri vrtoglavih 135 kilogramih. Takrat sem namreč zaradi slabega počutja obiskala zdravnika, ki pa mi je povedal, da lahko zaradi zamaščenosti srca in ožilja umrem. Vedela sem, da zaradi življenjskega sloga bolezni ne bom uspela premagati sama, zato sem se odločila za precej preprostejši način, ki pa je moje življenje že kmalu spreobrnil v pravi pekel,“ se spominja.

Ker so med posegom odstranili pretirani delež organa, je v letu dni izgubila drastičnih 92 kilogramov, kar pa je njeno telo postavilo na rob anoreksije. Da bi preprečili najhujše, so jo nemudoma sprejeli v bolnišnico, kjer so jo več mesecev celo sami hranili skozi posebno sondo, a ni nič pomagalo. Stopnja podhranjenosti je bila vse večja. “Od takrat sem morala prestati še 3 tovrstne posege, le da so tokrat moj želodec poskušali spet razširiti. Žal uspeha ni bilo,“ nadaljuje 51-letnica, ki pa se je kmalu morala soočiti še s hujšimi posledicami.

Ugotovili so namreč, da je Julie zaradi trajnostnih motenj prehranjevanja zbolela za Wernickovo encefalopatijo oziroma boleznijo, ki jo povzroči pomanjkanje vitamina tiamina. “Moje telo vase že tako ali tako ni zmoglo vsrkati zadostne količine hranilnih snovi, zato so me spet priklopili na sondo, skozi katero pa so tokrat dovajali še vitamin. Stanje se je v roku nekaj tednov sicer dokaj normaliziralo, a bom vse življenje odvisna od nepredstavljivih količin hrane, ki bi jo v tako kratkem času stežka zaužila celo močno prekomerno hranjena oseba. Da lahko preživim, moram na dan zaužiti več kot 21000 džulov energije (5000 kalorij), moje telo pa je kljub temu še vedno videti kot ogrodje okostnjaka, in tako bo tudi ostalo. Spominjam se, da sem nekoč zaradi nekaj odvečnih kilogramov neprestano jokala, danes pa bi naredila vse, da bi ti spet postali del mojega telesa.“

Ste se nam že pridružili na naši Facebook strani? To lahko storite s klikom na