22-letna Hannah Koestler želi druge odvrniti s poti, ki jo je prehodila sama. Realnost te grozne bolezni je zelo črna, pravi. Ko so bile fotografije, na katerih je koščena, posnete, so jo zdravniki posvarili, da jo morda le še dnevi ločujejo od smrti. Danes je na srečo Hannah spet dobro, kot je mogoče videti na desnih fotografijah, in je nadobudna študentka. Takrat pa je živela z nekaj zelenjave in tremi krekerji na dan, kar je mnogo premalo. Telo hrano potrebuje kot avto bencin.

"Vem, da je te fotografije težko gledati, a so resnica," pravi. "So del moje poti in mislim, da jih ne bi smela skrivati. Anoreksija je kruta bolezen, ki povzroči razdejanje na telesu, pa tudi umu. Upam, da bodo te fotografije ustavile tiste, ki bi šli lahko po moji poti. Ter navdihnile tiste, ki so že v krempljih anoreksije, da poiščejo pomoč. Ko gledam te fotografije, me prevzamejo spomini. A tako srečna kot sem danes, še nisem bila. Hočem, da ljudje to vedo."

Meni, da je motnjo hranjenja morda povzročila njena izgubljenost, ker so se z družino pogosto selili. Rojena je bila v Avstriji, do svojih najstniških let je živela v ZDA, na Kitajskem, v Južni Koreji in na Japonskem. Ker je čutila, da nima nadzora nad tem, v katero šolo hodi in kako dolgo trajajo njena prijateljstva, je tolažbo poiskala v nadziranju svoje prehrane. "Začelo se je tako, da sem jedla zelo zdravo, nobene procesirane hrane ali hitre prehrane. Bolj in bolj sem bila izbirčna. Povsem sem se odrekla maščobam in pojedla vse manj ogljikovih hidratov. Kmalu sem jedla samo še zelenjavo in dušen tofu."

Novembra 2011 so ji diagnozirali anoreksijo. Stara je bila 17 let, končevala je srednjo šolo na Japonskem. "Moja mama je začela kuhati zame in sedela z mano ob vsakem obroku, ampak to ni delovalo, ker sem bila tako izbirčna pri tem, kaj sem bila pripravljena pojesti." Da bi pomagala hčeri, jo je mama vozila v šolo in tudi tam sedela z njo, da bi ta pojedla malico in kosilo. Hannah pravi, da bi kričala in celo ugriznila svojo mater, ker nečesa ni želela pojesti. V enem trenutku je vrgla na tla krožnik rezancev, ker je mama nanje potresla malo parmezana. "Moja mama je naredila najbolje, kar je lahko. Hvaležna sem ji za vse, ker me brez tega verjetno ne bi bilo. Na srečo je razumela razliko med tem, kdo sem in v koga me je spremenila motnja hranjenja."

Leta 2012, ko je imela 18 let, je prepričala starše, da je dovolj dobro, da se lahko preseli nazaj v Avstrijo in tam živi sama. Takrat je imela normalen indeks telesne mase. "Moji starši niso verjeli, da sem dovolj zdrava, da bi živela sama. Povedala sem jim, da je to moja odločitev in da me ne morejo ustaviti." To je bila najhujša odločitev, ki bi jo lahko sprejela. Takoj ko je živela sama, si je kalorije omejila na samo 100 na dan. Živela je od malo zelenjave, treh krekerjev in enega kozarca vode na dan. "Bila sem obsedena s težo. Stehtala bi se desetkrat na dan," se spomni. Njen dedek jo je poskušal imeti na očeh, saj so bili starši še vedno na Japonskem. Ko se mu avgusta 2012 nekaj časa ni oglasila na telefon, je poklical policijo.

"Potrkali so na vrata stanovanja in me našli v slabem stanju. Naslednja stvar, ki se je spomnim, je, da sem se zbudila v bolnišnični postelji, pripeta na cevke za hranjenje." Bila je na intenzivni negi dunajske bolnišnice. "Zdravniki so mi povedali, da sem bila samo dneve stran od smrti. Dva tedna sem bila praktično nezavestna; ko sem prišla k zavesti, sem bila zelo depresivna." Pet mesecev kasneje so jo izpustili iz bolnišnice, saj se je njen indeks telesne mase dvignil do ravni, ko ji ni ogrožal življenja. Čeprav je njeno telo okrevalo, pa njen um ni. Tri tedne kasneje so jo sprejeli v kliniko, ki je specializirana za zdravljenje motenj hranjenja."Tam sem se naučila okrevati ne le zato, ker mi ljudje govorijo, da moram, ampak ker sama hočem." Hannah je bila deset mesecev v tej kliniki, kjer so jo tudi izobraževali o prehrani. Zdravniki so jo zdravili tako, da so ji pomagali spremeniti odnos do hrane. Ko je pojedla obrok, je dobila za nagrado zabavno aktivnost, kot je jahanje.

Novembra 2013 je prišla iz klinike. Zdaj zna uživati v hrani. Čeprav je veganka, se prehranjuje redno, uživa dovolj hrane, dobi vsa hranila, ki jih njeno telo potrebuje. Svojo izkušnjo deli na Instagramu. "Nisem želela skrivati tega največjega boja, ki sem ga v življenju izbojevala. Nisem se ga želela sramovati. Na srečo je za mano. Ampak še naprej bom objavljala fotografije svoje anoreksije. Ljudje morajo vedeti, da je to grozna bolezen. Če bom spremenila življenje enemu človeku, je vredno." Takšno opozorilo je treba videti.