Kdaj se pojavi zasvojenost?

Ta potrdi, da zasvojenost s plastično kirurgijo obstaja in da prav ta pripelje predaleč. "V ozadju take kompulzije oziroma prisilnega vedenja (ko se pri nečem enostavno ne moremo več ustaviti), sta večinoma dve motnji, povezani z neustrezno samopodobo," razloži. "V obeh primerih je v ozadju iluzorno prepričanje, da se bosta samopodoba in samovrednotenje izboljšala s telesnimi spremembami." Mogoče je imeti tudi obe motnji. Pri prvi gre za izkrivljeno telesno samopodobo, ko se oseba dojema kot neprivlačno, četudi je njena ocena daleč od resnice. "Podobno se anoreksične osebe vidijo kot debele, čeprav so povsem koščene," ponazori njihovo težavo psihoterapevtka. V drugem primeru pride do pretiravanja s plastično kirurgijo, ker ima oseba preveliko potrebo po doseganju popolnosti. To pomeni, da se vsakič, ko ji to spodleti, počuti povsem ničvredno; to pa je zelo pogosto, saj je popolnost skoraj nemogoče doseči.

Ko izberemo napačno rešitev ...

Kadar ima oseba s slabo samopodobo in pretirano potrebo po doseganju popolnosti tudi dovolj sredstev, da si privošči obisk pri plastičnem kirurgu, lahko to vodi v pravo pogubo. Kot poudarja Andreja Pšeničny je namreč pri njih edina prava rešitev za več zadovoljstva v svojem življenju psihoterapija. "Pri teh motnjah pride sicer slej ko prej tudi do psihičnega zloma, saj posegi ne prinesejo pričakovane trajne spremembe v samopodobi, zato po vsakem razočaranju drsijo vse nižje." Po vsaki operaciji je lahko videz tudi vse bolj izmaličen, saj pretiravanje tako kot povsod v življenju tudi tu škoduje. "Telesna izmaličenost je skoraj neizbežna končna posledica številnih posegov, od plastičnega videza pa do brazgotin in izmaličenj, ki so posledica komplikacij oziroma brazgotinjenja tkiva," je prepričana psihoterapevtka.

Pod nož iz pravih razlogov?

Ravno zaradi tega so celo združenja plastičnih kirurgov po vsem svetu večkrat predlagala, da bi morali njihovi zdravniki, preden pacienta spustijo v operacijsko sobo, najprej preveriti, ali gre za osebo, ki se za takšen popravek odloča iz pravih razlogov. "Večina ljudi, ki se odločijo za poseg, s katerim želijo spremeniti telesno značilnost, ki jo doživljajo kot motečo, je po uspešnem posegu zadovoljna," pove psihoterapevtka. "O zasvojenosti govorimo takrat, ko se nezadovoljstvo z videzom znova in znova vrača, ne glede na število sprememb, čemur sledi začaran krog novih in novih posegov." Kadar prava težava leži v psihi, jo je namreč enostavno nemogoče odpraviti s spreminjanjem na drugih področjih.