Preiskave so pokazale, da se ji v možganih nabira tekočina in zdravniki so jo nemudoma operirali. Po posegu, ko je okrevala na intenzivnem oddelku bolnišnice, pa so se stvari dodatno zapletle. Zaradi hude infekcije pljuč je padla v komo, iz katere se je sicer čez nekaj dni zbudila, a je ostala vklenjena v lastnem telesu. Večino časa je slišala in se zavedala, kaj se dogaja okrog nje, vendar tega nikakor ni mogla pokazati. Tri leta je tako nemočno čakala in upala, da bo nekega dne dovolj močna, da nekako opozori družino ali medicinsko osebje, da je pri zavesti.

''Grozljivo je bilo, ko so se okrog mene pogovarjali o tem, da bi me izklopili z aparatov, ki so mi pomagali. Slišala sem, kako so zdravniki mojemu možu rekli: 'Ne bo ji uspelo. Ste že kaj razmišljali o tem, da bi končali njeno trpljenje?' Takrat me je preplavila najprej groza, že trenutek za tem pa nepopisna jeza. Le kako so si drznili govoriti, da se ne bom izvlekla iz tega?'' pravi Kerry, ki je v teh treh letih prestala pravi pekel. ''Grozljivo je bilo vedeti, da sta moja otroka ob moji postelji, da mi pripovedujeta o svojih šolskih uspelih, športnih tekmovanjih in prijateljih, jaz pa ju nisem mogla pohvaliti, objeti, poljubiti.'' Čeprav je nepremično ležala in čeprav zdravniki niso zbujali nobenega upanja, jo je družina vsak dan redno obiskovala. Pogovarjalo so se z njo, ji brali knjige in časopise, ji govorili, kako radi jo imajo. In ravno to ji je dajalo moč, upanje in odločnost. Zaradi neizmerne ljubezni moža in otrok je bila prepričana, da se bo nekoč vrnila. Tudi takrat, ko so ji zdravniki napovedali le še nekaj tednov življenja, saj so ji zaradi nepremičnega ležanja mišice krnele in usihale oziroma ji je telo počasi hiralo, se je borila. Prepričana je bila, da bo prej ali slej našla način, kako opozoriti nase.

In res ji je uspelo pokazati, da je pri zavesti. Tri leta po izbruhu vseh težav. Ko je bila pri njej na obisku sestra Dale s hčerkico, ji je bolj za šalo kot zares ponudila piškot. Takrat je na njeno veliko začudenje Kerry iztegnila jezik. In ko jo je nekaj tednov pozneje, na silvestrovo, spet obiskala sestra ter jo spraševala, katero vino je boljše, belo ali črno, je Britanka na veliko začudenje sestre in same sebe oblikovala svojo prvo besedo: ''Belo.'' ''Spominjam se, da sem takrat, ko mi je Dale ponujala piškot, čutila neverjetno veliko željo po sladkem. Tako sem kar nekako instinktivno, brez posebnega truda, iztegnila jezik. Podobno je bilo tudi takrat, ko sem prvič spregovorila. Ne da bi se posebej trudila, so besede kar prišle iz mene,'' pojasni Kerry. Zdravniki so bili nad nenadnim preobratom nadvse presenečeni. In iz tedna v teden je bila gibljivost njenega telesa boljša, pa tudi sposobnost govora je vedno bolj napredovala. Zahvaljujoč operaciji, s katero so ji nekoliko okrepili mišice, intenzivnim fizioterapijam in govornim treningom danes spet govori tekoče in s pomočjo palice lahko naredi nekaj korakov. ''Moje življenje nikoli več ne bo takšno, kot je bilo prej. Večino časa namreč preživim na vozičku, saj so moje noge še vedno zelo slabotne in se po nekaj korakih tako utrudim, da ne morem več naprej. Včasih imam težave s spominom in potrebujem veliko pomoči – tudi pri osebni negi. A vsaj tukaj sem, živa in bolj ali manj zdrava. Spet lahko objamem otroke in moža, lahko jih pohvalim, jim povem, da jih imam rada,'' pravi optimistična Britanka. ''Cenim svojo družino in naš skromni dom. In preprosto srečna sem, da sem še vedno tukaj z njimi.''