Dr. Šibanc, kako se počutite kot POPov zdravnik leta in kaj vam ta naziv pomeni?

Nad izborom za POPovega zdravnika leta sem presenečen, a hkrati tudi vesel. Presenečen sem, ker je infektologija v Sloveniji med manj popularnimi specializacijami med mladimi zdravniki, ker pač ne prinaša večjih finančnih stimulacij. Mislim, da nas je trenutno v Sloveniji zgolj 25 - 30 specialistov infektologov, kar je majhno število in kolikor mi je znano, nihče od nas ne dela v privatni ambulanti. Po drugi strani sem vesel nad izborom, ker ljudje cenijo brezplačno svetovanje in priznavajo tudi intelektualno delo. Infektologi pri svojem delu namreč praviloma ne uporabljamo sodobnih tehnoloških diagnostičnih pripomočkov in naprav, ki jih uporabljajo druge stroke, marveč povezujemo številna dejstva, simptome, znake in epidemiološko situacijo bolezni, iz katerih nato izoblikujemo diferencialno diagnostiko in kasneje diagnozo ter zdravljenje.

Pomen naziva Popovega zdravnika vidim predvsem v boljšem poznavanju infektologije med strokovno in laično javnostjo. Želel bi navdušiti še kakšnega mladega zdravnika, da bi se odločil za to specializacijo, ki nudi izjemno široko znanje medicine. Zdravstvena zavarovalnica trenutno bolj ceni storitve, ki terjajo tehnološko obravnavo bolnika (ultrazvok, magnetna resonanca, CT...), kar se kaže tudi v slabem točkovanju našega dela, ki je zgolj umsko. Čas je, da se to spremeni.

Od kod motivacija, energija in čas za odgovarjanje na vprašanja bralcev?

Motivacijo do dela z infektološkimi bolniki mi daje predvsem ljubezen do infektologije, ki traja od prvega spoznavanja z njo v času študija in nato preko specializacije. Pri infektologiji mi je všečno predvsem to, da lahko bolezen prepoznamo in povsem pozdravimo, medtem ko nekatere druge specialnosti bolezen le zazdravijo. Že od mladosti sem rad študiral tudi biologijo in kemijo, kar mi je v pomoč pri preučevanju mikrosveta, ki povzroča obolenja pri ljudeh in pri poznavanju farmakoterapije. In kadar nekaj delaš z ljubeznijo in pri tem pomagaš tudi sočloveku, čas in denar nista mejnika niti ovira. Ljubezen do infektologije so mi poglobili tudi na Infekcijski kliniki v Ljubljani, kjer sem specializiral med čudovitimi ljudmi, ki so prav tako ljubili infektologijo in obenem bili odlični strokovnjaki ter istočasno dobri ljudje.

Kaj vas bralci najpogosteje sprašujejo? Kaj jih zanima?

Živimo v času ponovnega oživljanja infektologije, saj se pojavljajo nove vrste mikroorganizmov, ki povzročajo nova obolenja oz. stare bolezni z drugačnim potekom. Staranje človeške populacije, transplantacije, kemoterapija in novejša biološka zdravila povzročajo težje bolezenske poteke infekcijskih obolenj. Bakterije so razvile odpornost na poznane antibiotike in ljudje to spoznavajo in jih skrbi. V času epidemije nove (prašičje) gripe sem tako imel največ vprašanj s tega področja. Mladi sprašujejo predvsem o AIDSu in hepatitisih, kar je normalno, saj spolni kontakt predstavlja tej generaciji velik riziko. Lymska borelioza je že večni "šlager" Slovencev in je zelo "modna". Dejansko vlada v Sloveniji že epidemija borelioze, saj smo po obolevnosti prva država na svetu. Naj za primerjavo navedem, da v mestu Lyme, ZDA, kjer je bila bolezen prvič prepoznana pri obolelih otrocih s sklepno obliko bolezni, letno prepoznajo okoli 85 bolnikov na 10.000 prebivalcev. Samo v mozirski občini je bilo povprečno letno zabeleženih 422 bolnikov na 10.000 prebivalcev, slovensko povprečje pa tudi že presega 250/10.000. Bolezen ima tudi ogromno sekvel, ozdravitev torej ni vedno popolna, antibiotično zdravljenje je v teh primerih neuspešno oz. nezadostno, ljudje pač želijo ozdravitve in sprašujejo za dodatne načine zdravljenja, tudi alternativne metode. Poleg tega starši sprašujejo o trajanju kužnosti svojih otrok, nosečnice sprašujejo o nevarnostih okužbe ploda v času prebolevanja infekcijskega obolenja, potniki o potovalnih driskah, malariji in podobnih tropskih boleznih. Veliko je tudi vprašanj o neopredeljenih vročinskih stanjih, pri čemer je diagnostika najtežavnejša, saj vročino poleg infekcij povzročajo tudi neoplazme, sistemska obolenja vezivnega tkiva, toksične substance in ne nazadnje tudi zdravila.

Ali opažate, da se je odnos med pacientom in zdravnikom v zadnjih letih kaj spremenil? So pacienti bolj razgledani, zahtevni ...?

Tekom mojega 23-letnega dela se je močno spremenil celoten postopek zdravljenja in odnos med zdravnikom in pacientom. Predvsem mora zdravnik danes pregledati veliko več bolnikov, kot pred leti. Populacija se stara, bolezni so težje, umirajo tudi mlajši. Informacije se danes širijo v trenutku, ljudje so veliko bolj ozaveščeni, kar ni negativno, da se razumemo, toda marsikateri bolnik informacijo razume napačno, oziroma jo jemlje absolutno in ne razume, da je medicina veda, ki pozna variacije in da ne gre za matematično vedo, ker ljudje pač ne delujemo po matematičnih vzorcih. Zato je potrebna individualnost obravnave, kar pa lahko pomeni spet različno obravnavo bolnikov z istim obolenjem. Ljudem rad podam sledečo primerjavo zdravnikov (kuharjev), njihovega pristopa do bolnika (jedi) in pot do ozdravitve (obroka hrane), ki si jo začrtata in seveda predstavlja cilj: trije kuharji ne bodo nikoli skuhali enakega bograča, vsak ima svoj recept, držati pa se morajo bistvenih pravil, ki terjajo vsebnost vsaj treh vrst mesa, med katerimi mora biti tudi divjačina. Podobno različni zdravniki v cilju ozdravitve bolnika, uporabijo različne diagnostične metode, da pridejo do cilja, ki pa mora biti identičen.

Žal imajo danes negativen vpliv na odnos med zdravnikom in bolnikom tudi mediji, saj prikazujejo predvsem negativne plati zdravstva in tako bolniku odvzemajo občutek varnosti in zaupanja, kar pa ni vedno upravičeno. Tako sem v teh dneh zelo razočaran nad poudarjanjem neprimernosti zdravniških plač, ob čemer primerjajo npr. plače poslancev in njihovega 170 urnega dela ter plačo specialista, z oddelanimi 280 urami in še vse to v bruto zneskih, saj je tako slišati vse hujše. Seveda bolnika vse to ne zanima (in dajem mu prav), želi le zdravje in vrhunsko storitev, kar pa je pri danem številu zdravnikov praktično nemogoče. Bojim se dneva, ko bo država prisilila zdravnike, da bomo delali po zakonu, saj bolnikom tretjino dneva zdravstvene storitve ne bodo na voljo.

Želel bi si, da bi slovenski pacient spoznal, da smo zdravniki na njegovi strani in da ukrepi zavarovalnic in vlade vsekakor niso vedno njim v prid, pa čeprav to želijo še tako vneto prikazati v javnosti. Tudi zdravniki smo potencialni pacienti!

Občutek imam, da je infekcijskih bolezni vedno več. Ali to pomeni, da smo ljudje vedno manj odporni?

Infekcijske bolezni so stare toliko, kot človeštvo. V starih časih so po svetu morile kuga, črne koze, davica, tifus in številne druge bolezni, ki so danes redke ali celo izkoreninjene. Prišlo je obdobje antibiotikov in ljudje smo mislili, da je infektologija nepotrebna, saj so infekcijske bolezni premagane. Seveda je narava spremenila naše mišljenje, saj so se bakterije prilagodile na naš način življenja in so razvile odpornost na številne antibiotike, marsikatera bakterija pa je sposobna uničiti vse danes poznane antibakterijske učinkovine. Okužba z večkratno odpornimi bakterijami je danes glavna smrtna nevarnost hospitaliziranemu bolniku. Bolniki se nato vračajo v domačo oskrbo in širijo tovrstne seve po okolici, tako da je z leti pričakovati tudi odporne bakterije v splošni populaciji. Po drugi strani se populacija stara, s starostjo se naša odpornost niža, bolniki, ki jemljejo citostatike in biološka zdravila so občutljivi in dovzetni tudi za bakterije in glivice, ki pri normalnem človeku ne povzročajo okužbe. Moderen način življenja in lahkotno premagovanje daljav sta danes dostopna najširši množici. Bolezni, ki so bile nekoč omejene na ozke predele zemeljske oble, danes srečujemo prepogosto tudi v civiliziranem svetu. Navade potnikov, njihov način preživljanja prostega časa in druženja z domačini ali kontakt z divjimi živalmi, povzročajo prenose mikrobov med ljudmi kot prenos med živalskim svetom in ljudmi. Spoznavamo nove bakterije in viruse, ki prihajajo iz divjine ali so spremenili življenjsko nišo. Naštejem naj vsaj nekaj aktualnih povzročiteljev oz. bolezni, o katerih bomo še veliko slišali: virus influence (prašičji, kozji..), SARS, AIDS, malarija, MRSA, ESBL+ enterobakterije, VRE, legionela, mišja mrzlica, Chikungunya (pegasti komar), Ebola, antraks (biološko orožje), bolezen norih krav, virus Zahodnega Nila....

Ukvarjate se tudi s tropsko medicino. Imate zaradi poznavanja bolezni kaj večji strah? Se vedno zaščitite pred potovanji? Kako?

Vsakodnevno delo z infekcijskimi bolniki pusti na človeku določene sledove, ki se kažejo v navidezno pretirani skrbi za profilaktične ukrepe in hitro terapijo. Ker se srečujemo predvsem z bolnimi potniki, imamo lažen občutek, da zboli ogromno ljudi na potovanju. Seveda velja, da je še več zdravih doma, ker jih nismo videli. Sicer po naravi nisem strasten popotnik, vendar zaradi nevarnosti okužbe nisem še nikoli odpovedal potovanja, niti v času pandemije nove gripe, ko sem obiskal kongres v severni Evropi na to temo. Bolezen skušajmo premagati in se ji ne pustiti prevladati, saj tudi pretirana bojazen pred okužbo ni stanje zdravja. Svetujem, da se popotnik informira o kraju, kamor potuje in si ogleda biološke nevarnosti, ki jim bo izpostavljen. Nato sledi posvet z zdravnikom o zdravilih, ki naj bi jih imel popotnik v potovalni lekarni. Predčasno svetujem opraviti tudi ustrezna cepljenja, ki se razlikujejo od države do države in to informacijo pridobimo na spletu (WHO, CDC) ali na IVZ RS. Opozarjam tudi, da je antimalarike potrebno jemati že pred začetkom poti, saj v nasprotnem primeru tvegamo okužbo.

Vaše ožje področje dela pa predstavlja borelioza. Kaj svetujete našim bralcem?

Klopi so prenašalci večjega števila obolenj, med katerimi je okužba z Borelio burgdorferi zanesljivo najpogostejša. Na srečo je pogosto prepoznavna glede na pojavnost eritema v prvi fazi bolezni pri dobri polovici obolelih. Možno je zdravljenje in bolezen praviloma ni smrtna. Zaradi pogostnosti klopov pri nas profilaksa (razen v izjemnih primerih) z antibiotikom ni smiselna, zlasti pri ljudeh, ki imajo veliko klopov. Klop pa prenaša tudi virus klopnega meningitisa, za katerega pa nimamo zdravila in ga lahko zato uspešno preprečujemo le s cepivom, ki pa ni na voljo za boreliozo. Menim, da bi morala država cepiti celotno populacijo v Sloveniji, saj gre ne nazadnje za smrtno obolenje. V Avstriji je precepljenost popolna, umrljivosti med Avstrijci praktično tozadevno ni, umrejo zgolj še turisti, ki so se okužili na letovanju. Pri nas je precepljenost proti klopnemu meningitisu sramotno nizka, kar je v nasprotju z nacionalnimi navadami, med katere spadajo pikniki na jasah, gobarjenje, nabiranje borovnic in kostanja, lov in tudi ribolov.

Klopi nas ogrožajo povsod kjer so travniki in kjer je vsaj malo vlage. Pogosto se prisesajo na človeka tudi izven gozda. Zato v gozd nikoli z razkrito kožo, repelentov in insekticidov, s katerimi je najbolje prepojiti svetla oblačila, na katerih klopa najprej opazimo. Po vrnitvi domov je najbolje oblačila oprati ali jih dati v sušilni stroj za 20 minut. Prisesane klope je potrebno čim prej odstraniti z enostavnimi prijemi s posebno pinceto, s katero zagrabimo klopovo glavico tik ob koži. Klopa ne sežigamo niti ne mažemo z olji, saj se s tem možnost okužbe poveča. Opozarjam pa še na pomembnost hitrosti odstranitve klopa pri boreliozi, saj se nevarnost okužbe z dnevi podvoji oz. potroji.