"Ta tumor mi je prevzel življenje," pravi 18-letna Terri Aspin. "Težko zapustim dom. Sploh ne morem več obuti nobenih čevljev. Ne glede na to, koliko krat grem na urgenco, me ne zdravijo, ker nihče zares ne ve, kaj je to na mojem stopalu. Leta nazaj so mi povedali, da je tumor. A naj ne bi imel imena. Naredili so tudi biopsijo in upala sem, da bodo znanstveniki na univerzi lahko ugotovili, kaj je. A sem bila razočarana."

Najstnica vsak dan preživi v agoniji. Zaradi težave so jo zdravili tudi zaradi anksioznosti. Nenehno je na protibolečinskih sredstvih. Ko stopalo še posebej oteče, pa na berglah. "Žal mi je, ker se ne morem ukvarjati s športom, ker ne morem po šoli postopati z vrstniki. Komaj kdaj zapustim dom. Res si želim, da bi mi ta tumor lahko odstranili. V veliko različnih bolnišnic so me že poslali in vsi me pošljejo nekam naprej, nekam, kjer naj bi bil boljši strokovnjak. Nihče še ni videl česa takega in vsi si me podajajo, če bi slučajno našli koga, ki bi to lahko odstranil."

Mama Maureen je pri njej že, ko je bila dojenček, opazila, da ima mezinček daljši, kot je običajno. A zdravniki so jo pomirili, da s tem ne more biti nič narobe. Amputirali so ji ga, ko jih je štela šest. Naenkrat namreč ni več mogla obuti nobenega normalnega obuvala. Terri sumi, da je to povzročilo, da je počasi začel na njenem stopalu rasti izrastek prav na mestu tega prsta. Ker se ji je razširil po stopalu, tudi težko hodi. Od takrat je obiskala res nešteto specialistov, a nikoli ni bila zdravljena, saj ji nikoli nihče ni znal postaviti prave diagnoze.

Zaradi izrastka ali tumorja in predvsem zaradi tega, ker ni nosila običajnih čevljev, so jo vrstniki pogosto dražili. Izrastek je tako in tako vedno skrivala, tako da niso prav dobro vedeli, zakaj ne nosi običajnih čevljev. Tudi pred fantom, s katerim sta skupaj dve leti, ga je skrbno skrivala. S čim se bori, mu je razkrila šele pred tremi meseci. In bila presrečna, ker je bil razumevajoč. "Vidi, da trpim, a mi stoji ob strani," pravi. Ni nehala upati, da ji bo nekdo le lahko pomagal. "Rada bi vsaj upanje, da bom nekoč morda lahko živela normalno življenje. Nenehno me boli in najraje bi obupala." Zaenkrat v njej še vedno tli upanje, da bo nekdo le ugotovil, kaj jo muči.