Umorila svojega sina in tega ne obžaluje

Čeprav je njeno dejanje razdelilo mnenje javnosti, je zakon jasen: šlo je za umor

Danes 61-letna Frances je svojega sina ljubila z vsem svojim srcem. Dala mu je življenje, a mu ga tudi vzela. Toma je ubila s smrtonosno injekcijo heroina, ki jo je kupila na londonskih ulicah. V njenih očeh je šlo za usmrtitev iz usmiljenja, v očeh pravice zakona pa za kruti umor in januarja leta 2010 so jo obdolžili na doživljenjsko zaporno kazen s priporočilom, da jo odsluži najmanj devet let. Po pritožbi, so kazen zmanjšali na pet let zaporne kazni. Prejšnji teden so jo tako izpustili na prostost, saj je pred obsodbo že od leta 2008 preživela v preiskovalnem zaporu. Britanski Daily Mail je tako objavil prvi intervju, po tem, ko je njena zgodba ne samo pristala na naslovnicah vseh večjih časopisov, a tudi močno razdelila javnost.

Kot je zapisala novinarka Helen Weathers, ki se je pogovarjala s Frances, je bila ta ob pogovoru še popolnoma občutljiva in vidno v žalovanju. Tisto prvo, kar ji je povedala pa je bilo, da svojega dejanja ne obžaluje in da ji je žal le, da ni tega storila prej. Prepričana je, da je bilo popolnoma nehumano, da so njenega sina skušali obdržati pri življenju. Da bi mu dovolila umreti tako, da bi mu odtegnili hrano in vodo, pa bi bilo po njenem 'kruto mučenje'. Sedaj se je odločila spregovoriti, ker je prepričana, da je zakon krivičen in da potrebuje prenovo. ''Kako je možno, da so z mano ravnali bolj kruto kot z drugimi morilci, ki so jih v njihova dejanja vodila nizkotna čustva,'' se sprašuje.

So bila to dejanja iz sočutja ljubeče matere ali kot je tožilec argumentiral – kriminalno dejanje ženske, ki je bilo pomešano z žalovanjem in projiciranjem svojega trpljenja na mladeniča, ki ni mogel izraziti svoje želje.

Prav zato je višje sodišče, ko je zavrnilo njeno pritožbo, odločilo, da ni šlo za evtanazijo oziroma pomoč pri samomoru, saj Tom ni bil sposoben komunikacije ali odločitve, ali si želi živeti ali umreti. Zakon je namreč jasen: vsako življenje je sveto in tudi najbolj ranljivi člani družbe si zaslužijo enak nivo zaščite kot drugi.

Tomova smrt je bila tako načrtovana in naklepna, saj ni bila posledica trenutne izgube nadzora. To priznava tudi Frances: ''Svojemu sinu sem podarila smrt iz usmiljenja. Vedela sem, da to, kar delam, ni prav v očeh zakona; a zdela se je edina prava odločitev za mojega sina. Ne bi več prenesla, da ima takšno življenje in vem, da tudi sam ne bi želel ostati živ v takšnem stanju. Tom je bil fizično zdrav mlad moški. V postelji bi v vegetativnem stanju lahko preživel še naslednjih 40 let. Storila bi vse in sprejela katero koli kazen, da bi ga odrešila tega trpljenja in mu omogočila miren počitek. Tega nisem storila v jezi, ampak iz sočutja in ljubezni in tudi danes ne obžalujem, da sem ga usmrtila. Vse, kar sem si želela je, da bi Tom umrl brez bolečin. Preminil je mirno v mojem objemu. Zadnje besede, ki jih je slišal so bile moje, besede njegove matere, ki mu je govorila, da ga ljubi. Medicinsko osebje bi se lahko pritožilo na sodišču in to bi lahko dovolilo evtanazijo tako, da bi mu odtegnili hrano in vodo, a zame bi bilo to neznosno in kruto. Tedne bi trajalo, da bi preminil, trpel pa bi hudo lakoto in žejo. Še poškodovane živali zdravimo bolje kot to. Če bi Tomu preostalo le nekaj kvalitete življenja, bi brez oklevanja sto odstotno podpirala, da ga ohranjajo pri življenju. Nega, ki so mu jo nudile medicinske sestre, je bila prečudovita, tudi sama sem delala z invalidnimi osebami in vem, da imajo lahko zelo kvalitetno življenje. A tu je bila zgodba popolnoma drugačna. Njegova invalidnost je bila popolna.''

Usodni dan, ki je življenje matere spremenil za vedno

Gasilec Tom Inglis iz Essexa je utrpel hude poškodbe glave, po tem ko je skočil iz premikajočega se reševalnega vozila. 21-letni Tom je v pubu v mestu Dagenham skušal ustaviti pretep in utrpel lažji pretres možganov. Kljub poškodbam ni želel v bolnišnico, a reševalci so mu rekli, da nima izbire glede na njegove poškodbe. Zmedeni in razdraženi Tom, ki ni bil pijan, je odprl vrata reševalnega vozila in skočil iz vozila pri 50 km/h. Kasneje so zaradi dogodka na vrata reševalnih vozil v Veliki Britaniji namestili mehanizem, ki bi preprečil ponovitev tovrstne nesreče. A za Toma je bilo prepozno. Ko so ga prepeljali v bolnišnico Queen's Hospital v Romfordu, je imel tako hude poškodbe glave, da so mu morali kirurgi odstraniti velik del lobanje (skoraj vso lobanjo na čelu), s čimer so sprostili pritisk na možgane, ki so pričeli otekati.

Mnenja zdravnikov glede operacije so bila deljena. Nekateri so menili, da bi moral Tom po njej dobro okrevati, spet drugi pa so bili skeptični in opozorili, da lahko pride do hudih poškodb možganov. Na žalost se je uresničil najbolj črn scenarij, mati Frances pa vse do danes obžaluje, da so se kirurgi odločili za kontraverzno operacijo in da niso pustili naravi, da opravi svoje. Tom je kasneje prestal še nekaj operacij, nato pa obležal v vegetativnem stanju brez možnosti za okrevanje. ''Nekateri ljudje so prepričani, da je življenje treba rešiti za vsako ceno, a sama nisem tega mnenja.''

Danes še vedno vidno pretresena Frances se znova prilagaja na normalno življenje, kljub vsemu pa za svojim sinom še vedno žaluje. ''Vsak dan posebej žalujem za njim, kljub temu pa sebe ne vidim kot morilko. Danes Tom počiva v miru in to je vse, kar je pomembno zame.''