Ker se Jill do večera še vedno ni nič oglasila, je Annika prosila moža, Jillinega očeta, naj gre preverit njeno stanje. "Vrečka s hrano je bila še vedno obešena. Pritisnil je na kljuko in ugotovil, da so vrata odklenjena. Vstopil je in zagledal Jill, kako mrtva leži na kavču," je povedala Annika. Česar pa Söderbergovi takrat še niso vedeli, je bilo to, da je Jill mrtva ležala skoraj teden dni.

Annika je bila prepričana, da bi bilo mogoče preprečiti hčerino smrt, zato se je odločila preiskati njeno stanovanje. Našla je mobilni telefon in takoj preverila zadnje klice. Odkrila je, da je nazadnje telefon uporabljala 20. januarja, ko je klicala reševalce, na tako imenovani SOS Alarm. "Zadnji klic je trajal 15 minut, zato sem takoj posumila, da nekaj ni bilo v redu," pravi Annika.

Vsega skupaj je Jill pomoč klicala trikrat, a od tega ni bilo nobene koristi. Ker se ji je zdelo vse skupaj preveč sumljivo, se je Annika dogovorila za sestanek s predstavniki SOS Alarma. Na sestanku si je lahko ogledala prepise hčerinih telefonskih klicev. "Ne morem dihati," je Jill dejala telefonskemu operaterju. "Rada bi, da pridete k meni in mi pomagate." Vendar ji je operater na drugi strani odgovoril, da ne bodo poslali reševalcev k njej, ker še vedno lahko normalno komunicira in njeno stanje ni dovolj kritično. Iz posnetkov njenih klicev je mogoče jasno slišati, da je hlastala za zrakom, govorila nerazločno in da so jo mučile bolečine v prsnem košu.

Annika je šest mesecev čakala na odgovor SOS Alarma, zakaj hčeri niso poslali rešilnega avtomobila, če jih je trikrat prosila za pomoč. Ker odgovora ni dobila, se je odločila pritožiti švedskemu nacionalnemu odboru za zdravstvo in blagostanje (National Board of Health and Welfare). "Do takšnih situacij, da operaterji ne verjamejo na besedo ljudem, ki kličejo in potrebujejo pomoč, ne bi smelo prihajati," je prepričana Annika. Vendar je kmalu zatem prejela odgovor predstavnika SOS Alarma, da je operater "deloval v skladu z navodili".

Avtopsija je pokazala, da je Jill umrla zaradi težav z dihanjem, ki so bila posledica tega, da je istočasno zaužila zdravilo proti anksioznosti in zdravilo za sproščanje mišic. Zdravila za anksioznost ji je predpisal zdravnik, kje je dobila zdravilo za sproščanje mišic, pa Annika ne ve. Annika si ne zatiska oči pred dejstvom, da je bila za Jill usodna kombinacija zdravil, vendar je prepričana, da bi lahko bila danes Jill še vedno živa, če bi ji operaterji na dom poslali rešilni avtomobil. "Vem, da mi nič ne more povrniti Jill, a upam, da se takšna situacija ne bo več ponovila."

Prejšnji teden je zdravstveni odbor le zaključil preiskavo Jilline smrti. V poročilu so močno obsodili način, kako so na SOS Alarmu obravnavali Jillin primer, še posebej so bili kritični do odločitve, da rešilnega avtomobila niso poslali niti, ko je poklicala drugič in tretjič. "Več kot očitno je, da je ženska prosila za pomoč. Trikrat je klicala, naj ji kdo pomaga, v zadnjem klicu pa je jasno prosila, naj pošljejo k njej reševalno vozilo. Bila je zasopla, mučilo so jo hude bolečine in govorila je nerazločno, kar pomeni, da bi ji pomoč morali poslati nemudoma. Glede na prepis telefonskega klica se nam zdi nesprejemljivo tudi to, da so na SOS Alarmu prezrli trpljenje ženske in da k njej niso poslali niti dežurnega zdravnika in niti dežurne medicinske sestre, kar je bila posledica pomanjkljivih navodil operaterjev," je nacionalni odbor zapisal v poročilu. Sporno se jim je zdelo tudi, da so v Jillinem kartonu našli številne pomanjkljivosti, poleg tega pa operater Jill ni zastavil nobenih vprašanj v zvezi s simptomi, s pomočjo katerih bi lahko ocenil, kako kritično je njeno stanje.

Ste se nam že pridružili na naši Facebook strani? To lahko storite s klikom na