55-letna Ann Mintram ima na telesu danes hude brazgotine, ki ji jih je za seboj pustil elektrošok. Zdravniki iz dveh bolnišnic so namreč oživljali njeno mrtvo telo več kot le dan in noč. Danes se Ann iz vsega srca zahvaljuje zdravnikom za ves trud, ki so ga vložili v njeno oživljanje in niso nikoli obupali nad njo.

Ann iz North Walesa se je doma kar naenkrat zgrudila. Prizadel jo je sindrom nenadne smrti, ki brez razloga povzroči nenadno zaustavitev srca. 55-letnica je 'umrla', zdravniki v bolnišnici v Bangorju pa so jo oživljali več kot stokrat. Pozneje so jo prepeljali v drugo bolnišnico, v Liverpool, tam pa so jo zdravniki z elektrošoki budili še desetkrat. Ann se je med oživljanjem večkrat zbudila, a se je njeno srce vsakič ustavilo. Zdravniki so jo zato obrnili na trebuh in srce spodbujali preko hrbta. Njeno stanje se je po večkratnem uživljanju tako stabiliziralo, vse, kar jo spominja na ta dogodek, pa so brazgotine na telesu.

“Tistega dne sem se počutila nekoliko nenavadno in rahlo omotično, zato sem zvečer legla na kavč. Medtem ko sva z možem gledala televizijo, se je David obrnil proti meni in opazil, da sem se onesvestila,“ po moževem opisu pripoveduje Ann.

Ann se je nato zbudila iz nezavesti, mož pa jo je kljub temu prepričal, naj gre v bolnišnico na opazovanje. Noč v bolnišnici je preživela povsem normalno, a se je, medtem ko se je oblačila, da bo odšla domov, spet zgrudila. Tokrat za to ni bila kriva nezavest, temveč zaustavitev srca. “Mož me je takoj zagrabil in začel klicati medicinsko sestro,“ pravi. “Naslednja stvar, ki se je spomnim, je medicinska sestra, ki me je oživljala.“

Čeprav je bila Ann le nekaj metrov oddaljena od intenzivnega kardiooddelka, se njeno stanje ni niti toliko stabiliziralo, da bi jo lahko prestavili. Zaradi tega so morali oživljanje nadaljevati z defibrilatorjem in elektrošoki.

Zdravniki so Annino hčer Helen Roberts, njeno sestro Loretto in brata Colina takoj poklicali v bolnišnico, vsi pa so lahko med oživljanjem, kar je izjemno redko, lahko ostali v sobi.

“Spominjam se, da sem po osemnajstem elektrošoku zdravnika specialista vprašala, kakšen je načrt za naprej,“ pravi Helen. “Odgovoril mi je, da je to edini načrt in da ne morejo zaenkrat storiti nič drugega. Ob tem sem se zgrozila.“ Njena mama je bila namreč v groznih bolečinah in prestrašena, Helen pa se njenih krikov spominja še danes.

“Nihče ni pričakoval, da bom preživela. Bila sem prestrašena in na trenutke sem imela občutek, da mi zmanjkuje energije za boj, saj se moje telo ni moglo več spopadati z elektrošoki.“ Ann so namreč tolikokrat oživljali, da je bil njen prsni koš popolnoma ožgan.

“Pomislila sem, da imam šest vnukov in družino, zato sem se začela boriti na vso moč,“ razlaga. Po dvajsetih urah je bilo Annino stanje končno dovolj stabilno, da so jo lahko prepeljali v bolnišnico za srčne bolnike v Liverpoolu. Tam je Ann doživela še nekaj zastojev srca, zatem pa se je njeno stanje resnično stabiliziralo.

Ann ima danes vedno ob sebi mini defibrilator, svoje zdravje pa nadzoruje z močnimi zdravili. Od tistega dne se ji napadi niso ponovili, kljub temu pa so ji zdravniki diagnosticirali posttravmatsko motnjo, saj zaradi elektrošokov in samega dogodka pogosto dobivla nočne napade panike.

“Brez luči sploh ne morem več zaspati,“ pravi. “Če se zbudim v popolni temi, se prestrašim, ker imam občutek, da se bo vse še enkrat ponovilo. Toda življenje teče naprej in zato se ne bom predala.“