Britancu Tomu Crabtreeju iz Yarma v North Yorkshiru so zdravniki pred 20 leti diagnosticirali nevralgijo trigeminalnega (trovejnega) živca. Gre za močno bolečino ene polovice obraza, ki je posledica vnetja ali pritiska na omenjeni živec.

“Bolečina se mi je pojavila med sprehodom po palubi križarke, ko sem potoval na Karibske otoke,“ se spominja 67-letnik. “Kar naenkrat me je nekaj zbodlo v levi polovici obraza. Bilo je, kakor bi mi nekdo zaril nož v lice. Bolečina je sicer kmalu popustila, nekaj ur kasneje pa se je spet pojavila.“ Mislil je, da gre za absces ali zobobol, zato je takoj po vrnitvi z dopusta obiskal zobozdravnika, ki pa ni našel vzroka za bolečino. Nekaj dni kasneje je tako obiskal še osebnega zdravnika, ki mu je diagnosticiral trigeminalno nevralgijo.

Prejšnjo pomlad je nato obiskal nevrokirurga Freda Natha iz bolnišnice James Cook v Middlesbroughu, s katerim sta se pogovorila o možnostih zdravljenja. “Povedal mi je, da mi lahko živec izžgejo ali izrežejo ter tako odpravijo bolečino, a bi to pomenilo, da bi izgubil ves občutek v delu obraza. Tega seveda nisem želel, nato pa mi je predstavil še eno možnost, in sicer to, da bi mi med živec in krvno žilo, ki je pritiskala nanj, vstavili majhno spužvo. Ta bi preprečevala pritisk in preprečila bolečino.“ Čeprav poseg prinaša drobno tveganje za kap in začasno odrevenelost obraza, se je Tom le odločil zanj. Tri tedne kasneje, torej junija 2011, so mu tako opravili dvourni poseg. “Zbudil sem se z bulo in povoji za levim ušesom, tri dni sem jemal protibolečinske tablete in ta čas ostal v bolnišnici, bolečina pa se od tedaj še ni pojavila. Zares neverjetno,“ je navdušen. “Sedaj končno lahko spet počnem stvari, v katerih uživam. Spet lahko ribarim in uživam v vsakdanjih opravilih. Hvaležen sem, da so mi povrnili življenje.“

Nevralgija trigeminalnega živca prizadene pogosteje ženske kot moške, najpogosteje po 50. letu starosti, zaradi motnje pa veliko ljudi ne more normalno jesti, si ščetkati zobe ali govoriti, zato se tudi velikokrat odtujijo od družbe in osamijo. “Trigeminalno nevralgijo pacienti opisujejo kot najhujšo možno bolečino. Hujša naj bi bila celo od porodne, zato veliko pacientov razmišlja celo o samomoru,“ pravi dr. Nath. “Bolečina se pojavi, ko krvna žila začne pritiskati na živec, ki je zadolžen za prenašanje občutka v del obraza. Zakaj pride do bolečine, ne vemo natančno, nekateri pa verjamejo, da se s staranjem možgani skrčijo, kar pomeni, da imajo žile več manevrskega prostora, zato se začnejo upogibati in premikati ter pritiskati na živec.“ Ko se nevralgija enkrat pojavi, ne izgine nikoli več, čeprav ima pacient tudi večmesečna obdobja brez bolečin. Krči se pri tem pojavljajo brez vzroka, lahko pa njihov nastanek spodbudijo mrzel veter, dotik obraza, britje, govorjenje in prehranjevanje.

Motnjo zdravniki zdravijo s protibolečinskimi zdravili in antikonvulzanti, zdravili, ki se jih sicer uporablja za zdravljenje epilepsije in zmanjšujejo električne impulze v živcu, ki prenašajo bolečino. Čeprav zdravilo večinoma pomaga, povzroča stranske učinke, kot so zbeganost, koprivnica, alergije in slabost. Včasih pa pacientom vbrizgajo tudi glicerin, ki dehidrira živec ter tako zmanjša njegovo sposobnost prenašanja bolečine. “A vendar to deluje le od šest do 24 mesecev in je treba nato postopek ponoviti,“ opozarja dr. Nath. Bolečino so poskušali odpravljati tudi z operacijami, pri katerih prerežejo živec ob dnu lobanje, a vendar pacient zaradi tega ne čuti več dela obraza. Operacija lahko prizadene tudi oko ter povzroči težave z vidom. Druga operativna možnost je izžiganje živca, a tudi ta poseg prinaša tveganje za permanentno odrevenelost obraza in pekočo bolečino v obrazu po posegu.

Velik napredek pri zdravljenju trigeminalne nevralgije pa predstavlja mikrovaskularna dekompresija, kakor se imenuje poseg, ki ga je prestal Tom in jo že nekaj časa opravljajo tudi pri nas. Gre za edino obliko kirurškega zdravljenja, ki ne poškoduje živca in nudi permanentno odpravo bolečine pri kar 90 odstotkih pacientov. Čeprav se poseg opravlja že približno 30 let, odkar so ga prvič opravili v ZDA, zanj ve le malo osebnih zdravnikov in je bolj znan med specialisti. “Med posegom naredimo približno 7-centimetrsko zarezo za ušesom in odstranimo delček lobanje. Nato zarežem skozi možgansko ovojnico do trigeminalnega živca, ki se začenja na zadnji strani glave, v možganskem deblu, ki povezuje možgane s hrbtenjačo,“ razlaga dr. Nath. “Krvno žilo ločim od živca, med njiju vstavim kirurško spužvo, zaradi nje pa žila ne pritiska več na živec in ne povzroča bolečine. Zatem popravim membrano in lobanjo ter zašijem zarezo.“ Celoten postopek traja od približno 90 do 120 minut pod splošno anestezijo. Po posegu večina pacientov ne potrebuje več zdravil.

Ste se nam že pridružili na naši Facebook strani? To lahko storite s klikom na