Emma Bexson je bila od nekdaj zagrizena triatlonka. Ko je pred približno pol leta med treningom padla s kolesom, si je hrbtenico prelomila na petih različnih mestih, grozilo pa ji je, da ne bo nikoli več hodila. Iznajdljivi zdravniki pa so našli način, kako preprečiti 35-letnici, da bi se premikala in omogočiti nemoteno celjenje hrbtenice.

Tako hude poškodbe, kakor jih je utrpela Emma, običajno zahtevajo obsežno odprto operacijo hrbtenice, več tednov v bolnišnici in kar nekaj mesecev rehabilitacije. Vendar pa je Emma, doma iz Warwickshira, ena redkih in prvih pacientov, ki so prestali pionirsko operacijo hrbtenice, s pomočjo katere je v roku 72 ur od operacije že bila na nogah.

“Na dan nesreče sem se odpravila na štiriurno vožnjo s kolesom. Prekolesarila sem približno 40 kilometrov, nato pa naenkrat izgubila nadzor nad kolesom in padla,“ se spominja Emma. “Nesreče se pravzaprav ne spominjam dobro, rekli pa so mi, da me je odneslo v zrak in sem priletela na rob cestišča. Instinktivno sem se hotela usesti nazaj na kolo in nadaljevati z vožnjo, k sreči pa je bil ob meni moj trener, ki mi je to preprečil.“ Emma se dogodkov spominja le po opisu drugih, dejansko pa se spominja šele petega dneva po nesreči, ko so ji zdravniki v warwickshirski bolnišnici sporočili, da je utrpela večkratni zlom hrbtenice.

“Nog nisem čutila in to me je najbolj skrbelo, zaradi krvavitev v možganih pa sem utrpela tudi možgansko kap,“ pravi. Testi so nato pokazali, da je imela hrbtenico prelomljeno trikrat na zgornjem in dvakrat na spodnjem delu. “To me je bolj skrbelo kot kap, saj so bile hrbtenične kosti nestabilne, to pa bi lahko povzročilo trajne poškodbe živčevja.“

Začetna prognoza je bila slaba, a Emma ni obupala. Konvencionalno zdravljenje obsega odprto operacijo hrbtenice, med katero bi ji zarezali skozi mišico in odpravili škodo, vendar pa se je Emma odločila za alternativno, manj invazivno in hitrejšo opcijo, pri kateri še vedno obstaja veliko tveganje, saj lahko pride do paralize. Tri tedne po nesreči jo je tako čakala operacija. V hrbtenico so ji vstavili dve palici iz titana, ki sta podpirali hrbtenico, del zdravljenja pa je obsegalo tudi vbrizgavanje medicinskega cementa skozi majhno luknjo v kožo, s katerim so povezali spodnja zlomljena dela. Zgornje tri dele so pustili, da so se zacelili po naravni poti.

Cement, ki se strdi v pičlih petih minutah in je izjemno podoben tistemu, ki ga uporabljajo v gradbeništvu, je odličen za zdravljenje zlomov kosti, saj je bogat s kalcijem. “Emmine zlome smo zdravili podobno, kakor da bi popravljali razpoke v stavbi iz cementa in železa,“ razlaga nevrokirurg Hussein El-Maghraby. “Cement sam po sebi ni dovolj trden, da bi nadomestil kosti. Vendar pa preprečuje nadaljnje drobljenje in krhanje kosti ter zagotavlja takojšnje olajšanje bolečine.“

Če bi Emmino poškodbo pozdravili s konvencionalno metodo, bi morala skoraj gotovo zaključiti svojo triatlonsko kariero. “Verjetnost, da bi se po odprti operaciji vrnila na tekmovanja, je bila zelo majhna, predvsem zaradi krvavitve in poškodbe mišičnega tkiva,“ pravi nevrokirurg in dodaja, da je ta način zdravljenja primeren zgolj za zdravljenje zlomov v hrbtenici, pri katerih ne pride do poškodb živčevja.

Novo obliko operacije so začeli razvijati pred dvema letoma. Med njo kirurgi v tkivo naredijo več majhnih zarezic in ne ene 50-centimetrske kakor pri običajni operaciji. Sledi namestitev palic iz titana, vsake na eno stran hrbtenice, ki jih vstavijo skozi majhno zarezico in pritrdijo s štirimi vijaki. Kirurg medtem lahko svoje delo opravlja izjemno natančno, saj lahko celoten postopek spremlja na monitorju v živo s pomočjo rentgenskih žarkov. “Ne vidim razloga, zakaj si Emma po posegu ne bi popolnoma opomogla in pridobila celotnega gibanja hrbtenice, počasi začela s treningi in se nato vrnila na tekmovanja,“ še dodaja El-Maghraby.

Emma je bila nad rezultatom operacije navdušena. Samo 72 ur po zaključku je namreč že lahko stopila na svoje noge in pričela z rehabilitacijo. “To je bil že prvi znak, da bo z menoj vse v redu. Nekaj dni kasneje sem lahko že sama hodila po hodniku in odšla celo na stranišče,“ pravi.

Po manj kot mesecu dni je zapustila bolnišnico in dva tedna kasneje že začela plavati. Še dva tedna zatem se je vrnila na sobno kolo in začela trenirati za naslednji triatlon. “Malce se bojim vrniti s kolesom na cesto, vendar bom ta strah morala premagati. Trenutno delam na pridobivanju teže, ki sem jo izgubila v bolnišnici in hodim na dolge sprehode. Komaj čakam, da bom lahko začela teči in tekmovati. Zavedam se, da sem imela neverjetno srečo in hvaležna sem za to. Če bi se mi nesreča zgodila le nekaj let prej, se mi sanje o vrnitvi na tekmovanje ne bi mogle uresničiti.“