Urinski testi in meritve premera umetno vzgojenih sečevodov kažejo, da ti po šestih letih še vedno odlično delujejo, je povedal dr. Anthony Atala, predstojnik Inštituta za regenerativno medicino na univerzi West Forest v Severni Karolini, ki je dečke, ki so jim vstavili umetno vzgojene uretre, spremljal kar šest let.

Študija, ki so jo objavili v reviji Lancet, predstavlja prvi primer iz področja regenerativne medicine, za katero zdravniki upajo, da predstavlja ključ do popravljanja poškodb in nadomeščanja celotnih organov. “Sečevode smo v celoti vzgojili v laboratoriju. Gre za žive cevke, ki uspešno prenašajo urin iz mehurja, to pa je dokaz, da je terapija, ki temelji na rabi celic izjemno mogočna,“ pravi Chris Mason, strokovnjak za regenerativno medicino na londonskem univerzitetnem kolidžu, ki je sodeloval pri raziskavi. “Ko je določen organ ali tkivo nepopravljivo poškodovano ali uničeno, pacientovega stanja ne bo normaliziralo več nobeno zdravilo ali naprava,“ razlaga in dodaja, da tovrstne terapije tako predstavljajo novo upanje za takšne paciente.

Poškodba uretre je lahko posledica poškodbe, bolezni ali prirojene napake. Čeprav je manjše poškodbe mogoče kirurško popraviti, je večje mogoče odpraviti zgolj s presaditvijo tkiva, ki ga običajno vzamejo z roke ali ličnice. Vendar pa te presaditve velikokrat, kar v polovici primerov, spodletijo zaradi infekcij, bolečin, krvavitev in težav z odvajanjem urina.

Pred tem poskusom je bila Atalova ekipa prva, ki ji je uspelo v laboratoriju vzgojiti votle organe – sečne mehurje – ki so jih leta 1998 vsadili devetim otrokom. Sečevodi so predstavljali nov izziv, saj gre za cevkaste strukture.

“Pacient se pri nas oglasi z okvarjenim ali poškodovanim organom,“ pravi o postopku vzgajanja organov. “Odvzamemo mu vzorec tkiva, velik za približno polovico znamke, nato pa v laboratoriju hranimo celice, jih spodbujamo k razmnoževanju in na ta način vzgojimo nov organ.“ Ekipa je ustvarila dve obliki celic: mišične, ki sestavljajo zunanjo plast uretre in endotelialne celice, ki tvorijo krvne žile in druge cevaste strukture notranje plasti uretre. Ko vzgojijo zadostno število celic, jih namestijo na biološko razgradljiv material, ki doda celicam pravilno strukturo. Nato organ ogrejejo v inkubatorju, celice pa začnejo tvoriti več plasti. “Praktično skuhamo organ,“ na to pravi Atala.

Ekipa znanstvenikov je segmente v laboratoriju vzgojenih sečevodov zatem vsadila v telesa petih dečkov starih od 10 do 14 let, ki so imeli poškodovane uretre. Ko so te segmente vsadili, so plasti celic začele oblikovati novo tkivo, po štirih tednih so lahko dečkom že odstranili katetre, dečki pa so lahko odvajali urin samostojno. Biopsije so pokazale, da so bile umetno vzgojene uretre po strukturi že po treh mesecih enake naravnim. Dečke je Atalova ekipa spremljala šest let. “Njihovo zdravstveno stanje je odlično, urin odvajajo normalno in zelo veseli smo, da je tako.“

Atala pravi, da bodo morali opraviti še večje študije, preden bo način zdravljenja s celično terapijo prešel v širšo rabo, Mason pa dodaja, da je uporaba celic kot nadomestka za zdravilo pomemben korak v razvoju medicine. “Terapije, ki temeljijo na rabi celic so dopolnjena oblika zdravljenja z zdravili in s pomočjo naprav, saj omogočajo zdravljenje širšega spektra bolezni, ki pestijo današnje generacije, vključno s slepoto, sladkorno boleznijo, odpovedjo srca, Parkinsonovo boleznijo in kapjo,“ še zaključuje.