Vizita.si
image (28)
Novice

Ve, da jo čaka grozljiv konec, a do takrat pogumno uživa

L.E.
30. 10. 2015 07.37
12

Zaradi redke bolezni, ki povzroči, da se mišice, kite in vezi spremenijo v kosti, bo danes 32-letna Ashley počasi dobesedno okamnela. A do takrat, se je odločila, bo uživala življenje in kljub vsemu, kar jo je zadelo, ostala pozitivna.

Zgodba 32-letne Ashley Kurpiel je zgodba o neverjetnem pogumu in optimizmu, ki ga znajo pokazati ljudje, čeprav jim je usoda na pot prinesla neverjetno težke preizkušnje. Tako težke, da si je včasih že težko predstavljati, kako mora biti, ko izveš, da boš počasi lahko čedalje manj premikal vse svoje mišice, dokler ne boš povsem priklenjen na posteljo, ne da bi lahko celo sam dihal ali se prehranjeval.
Prve simptome je začela opažati kot najstnica. "Začutila sem, da moje telo postaja vse bolj otrdelo. Že prej so mi starši razložili, kaj me v življenju čaka, a ko sem začela doživljati prve znake, sem se odločila, da bom naprej živela tako, da se bom imela čim lepše."

Američanka ima redko bolezen, ki se imenuje Fibrodysplasia Ossificans Progressiva. Samo okrog 800 ljudi se bori z njo na svetu. A strašna diagnoza je ni potrla. Odločila se je, da bo uživala v življenju, ki ji je bilo dano. In da ne bo zapravljala časa z obupavanjem pa spraševanjem, zakaj je kaj takega zadelo prav njo. "Ko sem bila stara približno 25, sem že začela veliko težje uporabljati desno nogo. Nekaj let kasneje so mi morali amputirati roko. Ne vem še, koliko časa se bom lahko premikala, zato želim v tem času doživeti čim več."

Kot bi se fizično spremenila v kip

"Na nek način se v mojem telesu počasi gradi drugo okostje, fizično postajam kip," pripoveduje. Začelo se je, ko je bila stara dve leti. Zdravniki so najprej diagnozirali tumor, a podrobnejša preiskava je pokazala, da je njeno stanje mnogo bolj skrivnostno. Čez pet mesecev so postavili pravo diagnozo. Prve simptome je začela opažati kot najstnica. "Začutila sem, da moje telo postaja vse bolj otrdelo. Že prej so mi starši razložili, kaj me v življenju čaka, a ko sem začela doživljati prve znake, sem se odločila, da bom naprej živela tako, da se bom imela čim lepše."

Gre za genetsko motnjo, pri kateri se mehanizmi, ki jih ima telo, da se regenerira, obnašajo narobe. Mišice, vezi, kite postajajo kosti. Pacient postane kot kip, povsem ujet v svoje telo, čeprav po navadi ljudje s to boleznijo ne živijo dolgo, ker jih zadane kap. To je res ena strašnejših bolezni, ki jih pozna medicina, sploh, ker ni zdravila in se zdravniki le trudijo čim bolj lajšati simptome. Kurpiela kljub temu ostaja zelo pozitivna ženska, ki vsakodnevno s svojo pozitivno naravnanostjo pomaga ljudem, ki se spopadajo z isto boleznijo, ter njihovim svojcem. Veliko potuje, naučila se je surfati. "Spoznala sem izjemne ljudi, kot je Dalaj Lama … Poskušam gledati na življenje pozitivno, razmišljati o vsem lepem, kar mi je dalo. Res mi je na pot postavilo tudi ovire, in ko zaspim, nikoli ne vem, kaj bo prinesel nov dan. Ampak konec koncev, saj ne ve nihče, zato se trudim, da vsak dan vzamem tak, kot je, in ga čim bolj izkoristim." Življenje je lahko težko, a če se odločiš osredotočiti na kar koli lepega, kar ravno tako obstaja, bo zagotovo lažje, kaže njena zgodba.

KOMENTARJI (12)

Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.

PRAVILA ZA OBJAVO KOMENTARJEV
Spoznala je Dalaj Lamo. Pih, jako važno. To me spominja na en izbor za slovenko leta, ko so znani slovenci argumentirali, zakaj bi katera od kandidatk morala postati slovenka leta in spomnim se argumenta, ki ga je izustila Bernarda Jeklin. Njena favoritka je dosti potovala, bila je celo v Ramali pri slinastem Arafatu, in zato bi naj postala slovenka leta. Mislim..., kako bolano in pritlehno... Sicer pa tej bolnici s članka želim čimlepši preostanek dni med njenimi dragimi.
Za razliko z večino ljudi na svetu je njej njena končna usoda veliko bolj znana. Zato ji je očitno tudi veliko bolj jasen smisel življenja? Čim daljše uživanje življenja s čim manj bolečine ji želim...
končna usoda vseh je smrt...in ta je večini znana
Vig1 - okej to o kadilcih pa tako: res je, da je škodljivo zelo ampak nikjer ne piše, da je usodno za ziher. Moja babica nikoli v življenju ni kadila, a je umrla za pljučnim rakom
Azbest?
Če so kadili okrog nje, je to itak morala vseeno dihat.
To zadnje bo najbrž prej veljalo. Poznal sem dva človeka, ki sta umrla od raka na pljučih, pa nikoli nista kadila ali bila v kontaktu z azbestom ali kremenčevim prahom (silikoza). V minulih časih so namreč po uradih in na sestankih lahko nekontrolirano kadili. Sam se spomnim sestankov delavskega sveta, sindikata, samoupravne delavske kontrole, volilnih odborov in komisij in še česa... Posebej kritično je bilo pozimi. Soba, bog ne daj, da bi kdo odprl najmanjše okno, da katera baba ne bi dobila kakega oboleja, potem pa jih je vsaj polovica ali pa še več na dan potegnila škatlice s cigareti. Čez 5 min. smo bili že vsi solznati in obleka je potem smrdela, kot da si bil v kaki beznici in se zapijal. Takrat sem bil predsednik večine zgoraj omenjenih funkcij in sem s takih sestankov striktno po 10 minutah odhajal, čeprav sem jih sam sklical. Ga ni bilo orožja, s katerim bi akterje odvrnil od giftanja okolice. Dandanes je večina tistih kadilcev že mrtvih, jaz pa se jih še samo medlo spominjam. Naj vam bo zelhana zemlja - kadilci AGIS Ptuj iz 80. let.
Če za bolezen ni zdravila potem ni druge kot da pogumno uživaš do konca, ali pa storiš samomor. Najbolj pogumni se meni zdijo kadilci. Vsak kadilec ve, da ga čaka grozljiv konec, rak in strašno beleča smrt, pa še kar pogumno kadijo naprej. Sicer pa vsi prej ali slej umremo, pa kljub temu, vsaj večina, pogumno živimo naprej, kljub vedenju, da nas čaka gotova smrt ;-)
Kadilci niso pogumni, so samo do konca labilni.
In brezobzirno zasmrajajo atmosfero v pomladnih dneh sosedom v blokih, ko bi lahko končno malo preluftali stanovanje s svežim pomladnim zrakom.
ISSN 2630-1679 © 2021, Vizita.si, Vse pravice pridržane Verzija: 1106