Zion Harvey je imel komaj dve leti, ko je izgubil obe dlani, pa tudi noge pod kolenom. Kriva je bila okužba, ki je ogrožala njegovo življenje. Odzvati se je bilo treba hitro. Sledila je vrsta operacij. Ker je okužba poškodovala tudi njegovo ledvico, je med drugim star samo štiri leta že prestal prvo presaditev. In sicer mu je ledvico podarila mati Pattie Ray. "Brez moje mamice me ne bi bilo tukaj," pove devetletnik. Z materjo sta zelo navezana. To je bil njun boj.

Leto dni po operaciji, ki so jo prvič izvedli pri otroku, okreva bolje, kot so mislili. Na začetku avgusta je izkusil nekaj, o čemer ni sanjal le, ko je bil brez dlani. To je nekaj, o čemer sanja večina njegovih vrstnikov. Na tekmi profesionalnega bejzbola vedno gost prvi vrže žogico. Tokrat je bil to Zion. Njegova fizioterapevtka Kelly Ferry, ki je bila v občinstvu, je bila izjemno ponosna: "Prijel je svojo kapo in jo obrnil narobe. Vrgel je žogico. Neverjetno je bilo videti, kako sam počne te sicer majhne stvari, ne da bi moral sploh misliti o tem."

Julija 2015 je bil operiran v bolnišnici v Filadelfiji. Operacija je trajala 11 ur. Ekipo štiridesetih je vodil kirurg dr. Scott Levin. Da s takšno operacijo prvič poskusijo pomagati otroku, so se odločili, potem ko so videli, kako dobro je njegovo telo sprejelo organ pri štirih letih. Kot tudi, kako dobro je prenašal zdravila, s katerimi preprečijo, da bi ga imunski sistem zavrnil.

Operacija je bila uspešna, a kirurg poudarja, da je okrevanje težko tudi za odrasle, kaj šele za devetletnika. Prestal je tudi nekaj strašljivih trenutkov, ko je kazalo, da bo njegovo telo dlani zavrnilo. Pa tudi rehabilitacija je bila naporna, saj se je moral dlani naučiti uporabljati. A da je deček pogumen, razkriva to, da se je že po nekaj tednih igral z najljubšimi akcijskimi junaki ter pomagal mamici pripravljati piškote.

Za televizijo NBC je povedal naslednje: "Zelo sem vesel. Zdaj lahko počnem več, kot sem si kdaj koli predstavljal, da bom. Lahko vržem žogico. Igram bejzbol. Ali naredim stojo. Ko sem dobil roke, je bilo, kot da sem dobil košček življenja, ki je manjkal. Zdaj je moje življenje polnejše."

Mamica je ponosna, da njen devetletnik postaja samostojnejši. "Bile so preizkušnje. Za nami je leto, ki ga bomo pomnili. Skupaj sva prehodila dolgo pot. In še vedno se učiva."

Kirug pa je povedal: "Še vedno trdo delamo kot ekipa. Še vedno vidimo Ziona. Vpleteni smo v to zgodbo." Na srečo je videti, da se bo končala dobro.