Običajno se starši dneva, ko svojega novorojenca iz porodnišnice pripeljejo domov, zelo veselijo, toda v družini Elliott - Waters je bil ta dan zaznamovan z veliko skrbjo. To je bil hkrati dan, ko se je novopečena mamica Kirsty Elliott začela boriti s svojim rakom.

Ko je bila partnerica valižanskega igralca ragbija Darrena Watersa v šestem mesecu nosečnosti, je namreč prejela grozljivo diagnozo: rak na materničnem vratu. “5-tedensko terapijo sem začela na isti dan, ko je moj prezgodaj rojeni sin Lucas lahko zapustil porodnišnico,“ se spominja mati še ene hčerke, ki pa ima drugega očeta. To je bil prvi otrok s sedanjim partnerjem; da bi ga spočela, sta se trudila zelo dolgo, tako da je bila resnično prestrašena, ko je nekega dne delovalo, da ga bo morda izgubila. “Ravno sem se pripravljala, da bom obiskala baletno predstavo svoje hčerke. Ličila sem se, ko sem začutila, da mi nekaj polzi po nogi. Ko sem pogledala navzdol, sem videla, da krvavim. Nato so se začeli popadki. Postala sem panična, toda na srečo je bil Darren doma in me je lahko hitro odpeljal v bolnišnico. Bala sem se, da sem doživela splav.“ Zdravniki so popadke na srečo lahko umirili. Preiskave so pokazale, da je otrok živ in zdrav, zdravstveno osebje je sumilo, da je krvavitev povzročilo nekakšno vnetje. Toda nato so na njenem materničnem vratu opazili razjede.

Ko je prejela strašno novico, je bila v 28. tednu nosečnosti. “Bila sem šokirana. Nisem mogla verjeti, da imam raka. Bila sem vendar noseča. Imela sem šele 25 let. Zdelo se mi je, da poslušam zgodbo, ki se dogaja nekomu drugemu,“ pripoveduje. “Že dlje časa sem se sicer res počutila zelo utrujena, vendar sem to pripisovala nosečnosti. Poleg tega sem samo mesec dni, preden sem zanosila, opravila test PAP. Takrat sem izvedela, da je bil rezultat ravno na meji. Test so še enkrat ponovili in tokrat je bil rezultat nedvomno patološki. Povedali so mi, da gre najverjetneje za rak na materničnem vratu, da pa bodo morali to potrditi še z biopsijo.“ Diagnoza je bila res takšna, toda dobra novica je bila vsaj, da se rak ni nikamor razširil. Vendar ga pri nosečnici ni bilo mogoče zdraviti, zato so se zdravniki odločili, da Kirsty čez mesec dni opravijo carski rez ter se takrat lotijo zdravljenja, in sicer tako, da ji odstranijo maternico. “Bila sem noseča in prestrašena,“ pravi. “Zdravniki so mi povedali, da bo moral priti moj sin na svet že pri dvaintridesetem tednu nosečnosti. Imela sem slabo vest. Po eni strani sem si želela, da bi bil moj sin čim dlje na varnem pri meni, po drugi strani si nisem mogla kaj, da me ne bi skrbelo za svoje zdravje. Bila je prava nočna mora.“

Družino je čakal mesec dni čakanja. Mesec dni, ko niso vedeli, kako se bo vse skupaj končalo, vendar niso mogli sami spremeniti ničesar. “V tem času sem se soočala z zelo mešanimi občutki. Po eni strani sem se veselila novega otroka ter urejevala njegovo sobico, hkrati sem poskušala v odnosu s svojo hčerko delovati čim bolj normalno. Po drugi strani sem imela ves čas v mislih, da se rak mogoče širi.“ To se je žal tudi res zgodilo. Ko je prestala carski res, je otroka videla le za trenutek, saj so jo spet uspavali, da bi ji odstranili maternico. Upala je, da bo, ko se spet zbudi, te nočne more konec. Vendar se je žal šele začenjala. Ko se je zbudila, so ji zdravniki povedali, da ji maternice niso odstranili, ker se je rak razširil na limfne žleze. Namesto tega bo morala začeti z radioterapijo, ki ji bo sledila kemoterapija. Ko bi morala skrbeti za novorojenčka, je bila sama tako izčrpana, da je komaj zbrala dovolj energije, da je sploh vstala iz postelje. “Takrat sem se počutila zelo osamljeno. Nihče ni razumel, kako se počutim. Včasih preprosto nisem želela, da bi mislila tako pozitivno kot moji sorodniki.“

Decembra je magnetna resonanca pokazala, da raka v njenih limfnih žlezah ni več, da pa še vedno vztraja na njenem materničnem vratu. “Moje telo se odziva na zdravljenje, toda upala sem, da bom povsem zdrava še pred začetkom novega leta. Toda zdravniki menijo, da bi se to lahko zgodilo še tega marca.“ Družina čedalje bolj upa, da bodo kmalu spet lahko zaživeli normalno. “Še vedno imam dni, ko se počutim veliko slabše in se sprašujem, zakaj se je to pripetilo ravno meni. Toda srečna sem, da sta moja otroka zdrava ter upam, da se naslednjega decembra s svojim partnerjem poročiva.“

Ste se nam že pridružili na naši Facebook strani? To lahko storite s klikom na