Ali kot je v spremni besedi zapisala Manca Košir, Alenkina profesorica. "Vsakih štirinajst dni napiše lepa mlada ženska, ki živi v Ljubljani, je pa iz Krškega, kolumno v časnik svojega ljubega kraja. Na strežaj odpre okno življenja in pomaha bralcem, s katerimi iskreno deli občutja in doživetja, radosti in strahove, svojo vero. Piše o življenju tako, da se pogovarjamo z njo kot z dolgoletno prijateljico, ki ji zaupamo, ker ona zaupa nam. Govori o svoji družini – iskrivih plavookih deklicah Neli in Lini, možu Blažu, kirurgu v brežiški bolnišnici, o bratu, starših, babici, tetah in stricih, pripoveduje o čudovitih prijateljih in sosedih, govori o bolnikih in zdravnikih, o katerih kot urednica in novinarka v priljubljeni Viziti na POP TV poroča že deset let.

Piše o vsakdanjem življenju, a piše tako, da to preraste družinski okvir in tudi nam zastavi najpomembnejša vprašanja na svetu: Je tvoje življenje smiselno? Polno? Česa se boš spominjal/a, ko boš na stara leta obujal/a spomine v gugalniku? »Se bo spomnil torkovih ambulant, velikih posegov, ki jih je naredil, bolnikov, ki jim je pomagal, ali naju, najinih otrok? Prvih korakov, nasmehov, objema, v katerega mu skoči najina hčerka? Upam, da bo takrat njegovo srce mirno. In bo povsem pomirjen z življenjem, za katerega se je odločil ...«

Še nekaj za pokušino ...

Takoj, ko sva se spoznala, sem vedela, da je tokrat drugače. Bil je prijazen in duhovit in poslušal je, kaj imam povedati. Prijetno. Najine prve zmenke sem izkoristila za govorjenje. Razpredala sem in analizirala, modrooki fant pa me je gledal in se mi smejal. Vsak mesec mi je podaril knjigo, v katero mi je napisal posvetilo. Rada sem ga poslušala, ko mi je razlagal o fakulteti, in bila že takrat ponosna, da je moj fant študent medicine. Spomnim se, ko sem ga šla prvič gledat, kako igra rokomet. Oblekla sem roza, mehak pulover in si spela lase, za podporo pa s seboj vzela prijateljico Tamaro. Dal je sedem golov. Po tekmi sem ga sramežljivo počakala pred garderobo, saj so me njegovi soigralci malce dražili, predvsem pa je bila najina ljubezen še tako mlada, da ni bila vajena drugih oči.

Hitro je vedel, kakšno glasbo imam rada, kaj rada jem, in me razvajal. Kar naprej sva bila skupaj. Ko sem šla študirat, sva se po enem letu preselila skupaj in od takrat živiva na istem naslovu. Dvajset let. Trikrat sem menjala barvo las, dvakrat avto, petkrat sva se selila. Čakala sem ga vsako soboto po tekmi in slonela na ljubljanskem oknu, ko se je bližal čas, da se vrne s treninga v Krškem. Vsak dan se je vozil dol in gor, obenem študiral, pa še delala sva, da sva lahko plačevala najemnino. Vedno pa sva se imela rada.

Prepoznala sem žalost v njegovih očeh in prepoznala veselje, preden je spregovoril. Hodil me je iskat na predavanja, me čakal po izpitih. Kot sem jaz čakala njega. Vedno sva imela kaj dobrega za jesti. Vse to sva ohranila še danes.

Po devetih letih skupnega sprehajanja sva se poročila. V Kostanjevici, za gradom, na prostem. To je bila prva poroka na tem travniku, zanjo sva morala pridobiti nekaj dovoljenj. Bilo pa je točno tako, kot sva si želela. Na eni strani potoka so bili svatje, na drugi sva bila midva, s pričama. Preko potoka je peljala ozka brv, ki so jo najini starši okrasili s cvetjem in preko katere me je moj mož potem tudi odnesel. Najina poročna pesem je bila pesem Over the rainbow (Čez mavrico) v izvedbi Jerryja Lea Lewisa. Še danes se mi milo stori, ko jo slišim. Bil je prijeten majski dan, in ko sva rekla »da«, je skozi oblake posijalo sonce. Posvečen in visok dan je bil in zabava je bila čudovita. Sami nasmejani, topli ljudje, niti enega samega trenutka slabosti se ne spomniva. Bilo je tako, kot mora biti.

Čez mavrico in skozi sva hodila. Pobirala, kar nama je prineslo življenje, in odvrgla, česar nisva marala. Lovila sončne žarke na novo prepleskani steni in kupila prvo pohištvo od nekoga, ki mu je umrla žena. Imela kričeče rumen kavč, na katerem se nisva dobro počutila, in krasno veliko mizo, ki je v zdajšnje stanovanje nisva spravila. Imela sva majhnega črnega muca, ki je umrl, in nekaj dni nisva bila za med ljudi. Strta od žalostni. Imela sva pisane in svetle dni in tihe, sive, ki so nama naredili prve gube in brazde v srce. In imela dva najvišja dneva na svetu. Imenovana Neli in Lina.

Še vedno imava svojo mavrico. Briševa jo in čistiva jo, da bi ostala lepa in prehodna. Imava moder kavč, ki se naravnost prilega, in skupne slike, ki jim ne najdemo več prostora. In deklici, ki ju pokrivava z nebom in varujeva s srcem. Imava svojo cesto, nešteto znakov je na njej in smerokazov na vse mogoče strani. Še vedno pa je pot le ena.

In še vedno sem isto dekle, kot sem bila, ko sva šla prvič skupaj na sprehod. Še vedno rešujem svet in se v vse vmešavam. Ti pa se mi še vedno smejiš in po dežju vselej zakličeš: »Alenka, mavrica je!«

Da bi šla čez in spet nazaj. Do konca.