Včasih nas življenje sooči z dogodki, ob katerih tako trdno pristanemo na tleh, da imamo občutek, da se ne bomo več pobrali.

Situacija se zdi nerešljiva in preboleča, da bi lahko nadaljevali. Takrat vemo, da bomo mogli preživeti vsak dan posebej. A tisto, kar nas v takšnih trenutkih reši, je upanje. Upanje, da bo bolečina sčasoma odšla, da bo morda po dežju res posijalo sonce in da bomo nekoč le našli mir v srcu. Trohica upanja sprva v nas le tli in morda ji že skoraj ne verjamemo več, a sčasoma, ko bolečina pojenja, nam da moč, da preživimo, da premagamo tisto, kar se je zdelo nemogoče, in se ponovno postavimo na noge. Ta je tista, ki nam omogoča, da premikamo gore in ponovno zaupamo v življenje. Ta je tista, ki ustvarja čudeže, v katere smo že prenehali verjeti, a nas le presenetijo in spet prinesejo srečo in veselje do življenja.

Tako je pomembno, da ne obupamo. Včasih se namreč stvari zgodijo z razlogom, ki ga uvidimo šele, ko nevihta pojenja. Včasih se naši načrti in upi podrejo, ker stvari niso funkcionirale in bomo hišo iz kock morali ponovno zgraditi in tokrat paziti, da nalogo opravimo bolje, se še bolj potruditi, prenehati ponavljati napake, poiskati drugačno pot in narediti vse, da bi izboljšali svojo situacijo. Čeprav se zdi krivično, pa se je včasih treba tudi sprijazniti z izgubo in s tem, da so nekateri svoje naloge tu opravili. Takrat nas lahko tolaži le to, da bodo na nas čakali v onostranstvu in nas pazili ter vodili v času življenja.

Vsem, ki boste letošnji božič preživeli z bolečino v srcu, tako želim, da zaupate v čudeže in poslušate svoj notranji glas, ki vam tam nekje čisto tiho sporoča, da se bo slej ko prej vse uredilo. Vsem skupaj pa, da vam božični večer prinese toplino, mir in ljubezen, ki naj vas spremlja še dolgo po tem.

Ste se nam že pridružili na naši  Facebook strani? To lahko storite s klikom na