"Moji lasje so začeli izpadati, tik preden sem začela hoditi v srednjo šolo. Mislila sem, da sem le malo bolj v stresu," pripoveduje Avstralka Lara Kitchen. "A postajalo je vse huje. Izpadali so celi šopi. Začelo se je pri prečki in se širilo. Poskušala sem to skriti. Nosila sem pokrivala in trakove." Vse je naredila, da bi zakrila, kaj se z njo dogaja.

A dokaj hitro je izgubila vse lase ter trepalnice in obrvi. Zdravnik ji je dejal, da ima alopecijo. In da ji verjetno nikoli več ne bodo zrasli nazaj. "Gre za avtoimunsko bolezen. Mešički napadajo sami sebe. Oziroma telo napada samo sebe. Zato so moji lasje nehali rasti. Izgubila pa sem še trepalnice in obrvi. Ljudje so začeli strmeti vame in le z veliko strahu in neprijetnih občutkov sem zapustila svoj dom. Širile so se govorice, da imam raka. To me je še bolj prizadelo, saj nisem bila bolna. Nisem vedela, kako naj se spopadem z vsem tem." Začela je nositi lasuljo.

Prepričana je, da je prav zaradi alopecije zapadla v motnje hranjenja. "Ker nisem mogla nadzirati, kaj počne moje telo, sem poskušala nadzirati svojo težo. Ko sem končala srednjo šolo, sem imela tudi že resno depresijo." Nato pa se je nekaj v njej prelomilo. Spoznala je, da ne sme tako trpeti. Ljudje pač nismo popolni, vsaj ima svoje nepravilnosti in te nas delajo posebne. "Jaz sem plešasta in to je moja nepravilnost. Drugi imajo malo ukrivljen nos ali jim ni všeč njihova barva oči." Sedaj okreva po anoreksiji in pravi, da se ni nikoli počutila bolje. S svojo izpostavljenostjo v javnosti pa želi sporočilo, da se ne smemo trpinčiti zaradi svojih posebnosti, razširiti v vse kotičke sveta. "V redu je, če nosite lasuljo," pravi. "V redu je, če je ne nosite. Samo dobro se je treba počutiti v svoji koži."

Dvajsetletnici se zdi, da se ji je z ramen dvignila ogromna teža, ki jo je nosila šest let. Lažje ji je tudi, ker je s svojim priznanjem dobila ogromno podporo okolice in tudi ljudi, ki jih ne pozna. Pokazali so ji, da se je brez razloga sramovala. "Vsa ta leta v sebi nisem videla privlačne ženske, ker sem plešasta. Po vseh teh odzivih pa sem začela razmišljati, da sem morda tudi plešasta privlačna." Svetuje, da tisti, ki se spoprijemajo s takšnimi težavami, niso tiho. Čeprav se jim zdi, da bi morali svoja občutja skrivati, meni, da bodo verjetno pozitivno presenečeni, ko bodo svoje skrbi delili z drugimi. Pomembno je ljudem zaupati in se z njimi pogovarjati, polaga na srce Avstralka. Ter ne biti tako obupan zaradi neke nepravilnosti.