Za študij medicine sem se odločil praktično »tik pred zdajci«, v gimnaziji, ko je bilo treba oddati prijavo za fakulteto. Osebno mi bolj leži naravoslovje in medicina mi je bila že od nekdaj blizu, saj sem velikokrat poslušal očetovega strica, ki je bil zdravnik. Takrat se nisem pretirano ukvarjal s tem ali je ta poklic spoštovan, prestižen in cenjen. Zanimiva mi je bila sama misel, da lahko pomagaš bolniku, ki ima težavo. Takoj, ko sem se odločil za medicino, vedel, da bom kirurg, saj sem bolj praktične narave in rad delam z rokami. Druga možnost je bila farmacija in računalništvo… Na srečo sem izbral medicino.

Pri našem delu je osnova teorija, ki jo pridobiš skozi leta študija in dela. Če poenostavim, bi lahko rekel, da mora človek, ki se odloči za poklic zdravnika žrtvovati 12 let za pridobivanje znanja in izkušenj, preden postane specialist na svojem področju. Pri kirurgiji pa je poleg teorije pomembna tudi praksa in ročna spretnost. In to lahko dobiš samo z delom. Prvič sem se s kirurgijo srečal kot študent na vajah na Onkološkem inštitutu, ko sem bil kot tretji asistent prisoten pri 12 ur trajajoči operaciji. Takrat se lahko zahvalim samo svoji trmi, da nisem padel skupaj. Sama izkušnja je bila zelo neprijetna, pojavil se je tudi velik dvom o tem ali si to res želim početi celo življenje. Na srečo sem trmast, tako da sem nadaljeval zastavljeno pot. In sedaj po 6 letih specializacije lahko rečem, da mi ni žal.

Kmalu vas čaka specialistični izpit. Kakšna so vaša pričakovanja, glede na to, da boste na začetku svoje samostojne poti?

Pričakovanja so velika, vendar se trudim, da so v realnih okvirjih. Prva želja po izpitu je dobiti službo v ustanovi, kjer sem opravljal specializacijo. Želim si ostati in delati v Sloveniji. Mogoče se zdi izrabljeno, vendar čutim pripadnost naši državi in ji želim vrniti to, da mi je omogočila šolanje in usposabljanje. Odhod v tujino bo izhod v sili. Kot vsi začetki bo verjetno tudi ta težak, s številnimi majhnimi pa tudi velikimi ovirami. Vendar kjer je volja, je tudi pot. Srečo imam, da sem se izobraževal in usposabljal v kolektivu, kjer je veliko odličnih kirurgov, ki so me skozi učni proces pripravili na samostojno pot. Vsi so tudi pripravljeni pomagati z nasveti in izkušnjami. Lažje je delati, ko veš, da ti lahko nekdo vedno priskoči na pomoč.

Poklic kirurga je vsekakor naporno in odgovorno delo, ki pa vam zagotovo prinaša tudi veliko zadovoljstva. Kaj so temne in kaj svetle plati vašega poklica?

Seveda, vsaka operacija z uspešnim koncem in zadovoljnim bolnikom predstavlja veliko zadovoljstvo za vsakega kirurga. Temna plat mojega poklica je seveda bolezen in smrt bolnikov. Na oddelku, kjer delam, je večina onkoloških bolnikov. Med njimi je tudi nekaj takih, ki so mlajših od mene. Da ne omenjam komaj rojenih otrok, ki so že na začetku svoje poti obsojeni na številne posege in zdravljenje, ki je dostikrat tudi neuspešno. Ko človek to vidi, ne more ostati ravnodušen. Moteč je seveda tudi vsesplošni odnos javnosti do javnega zdravstva. Seveda smo v določeni meri zato tudi sami krivi, vendar mislim, da se v Sloveniji premalo ceni to, kar imamo. Imamo vrhunske strokovnjake, ki bi v tujini imeli nepredstavljivo boljše pogoje dela, vendar vztrajajo pri nas in z veseljem opravljajo svoj poklic. Svetla plat našega dela je zadovoljen bolnik. Seveda je pomembna tudi ekipa sodelavcev, s katerimi preživiš velik del svojega časa.

Težko, vendar je usklajevanje nujno potrebno. Na začetku moje poti mi je starejši kolega, ki ga žal ni več med nami, nekoč dejal: »Mihec, kirurgija ni služba, je način življenja«. In imel je prav. Ko prestopim prag Kliničnega centra, to ne pomeni, da pustim službo za sabo. Večina nas tudi v prostem času razmišlja o opravljenem delu, velikokrat tudi kličemo dežurne kolege in jih sprašujemo o stanju bolnikov. To je včasih za moje bližnje naporno in moteče, vendar so se sedaj že navadili in me razumejo. Dostikrat je prisotna tudi utrujenost in najlažje bi bilo prespati dan, bistveno težje je iti v družbo. Vendar je življenje izven službe nujno potrebno in vredno truda, saj predstavlja nek prostor, kamor se umakneš pred stresom ter vsaj za nekaj časa pozabiš na morebitne probleme in dileme ... Od kar sem pričel delati, zelo cenim proste dneve in vikende ter jih skušam maksimalno izkoristiti v družbi najbližjih in tistih, ki mi veliko pomenijo.

Kako se soočate s težkimi ali smrtnimi primeri? Vas osebno prizadanejo? Se je sploh mogoče izolirati in izklopiti čustva?

Človek ni robot in zato se je nemogoče popolnoma distancirati in izklopiti čustva. Spomnim se prvega bolnika, ki je umrl pred mojimi očmi. Bil sem študent na vajah in zjutraj po viziti sem jemal vzorec krvi starejšemu hudo bolnemu bolniku. Takrat sva se pogovarjala in tudi nekoliko pohecala. Tekom dneva se je stanje bolniku močno poslabšalo, prišlo je do zastoja srca in bolnik je umrl. Osebno sem sicer skrival svoja čustva, vendar sem bil zelo prizadet. Rabil sem kar nekaj časa, da sem izkušnjo predelal. Sedaj se skušam distancirati od vsakega bolnika na neko razumno distanco. Tako lažje in bolj objektivno in s tem tudi učinkovito opravljam svoje delo. Če bi pustil, da bi mi vsak bolnik prirasel k srcu, bi sedaj ta intervju verjetno opravljala v kakšni drugi ustanovi oziroma nebi več opravljal svojega poklica. Seveda vsake toliko časa pride bolnik, ki se ti nehote preveč približa … In če je razplet zdravljenja neugoden, potem je to zelo neprijetna in težka izkušnja.

Ena od prednosti vsakodnevnega soočanja s hudo bolnimi, je tudi v tem, da sem se naučil, da so vsakodnevne male skrbi in navidezne težave, s katerimi si običajno grenimo življenje popolnoma nepomembne. Pomembno je uživati življenje dokler ti zdravje to dovoljuje in seveda tudi nekaj narediti za svoje zdravje.

Kako pomemben je odnos do pacientov oz. sporazumevanje? Kakšen odnos vzpostavite s pacienti?

Menim, da je odnos zdravnik in pacient eden najpomembnejših dejavnikov za uspešno zdravljenje. Odnos mora biti korekten, odkrit in enakopraven. Tukaj vidim eno glavnih pomanjkljivosti v našem sistemu, saj nam ob obilici dela pogosto zmanjka časa za najpomembnejšo stvar pri izgradnji korektnega odnosa, pogovor z bolnikom. Zaradi izkušenj, ki sem vam jih podal v prejšnjem odgovoru, me verjetno bolniki včasih dojemajo kot hladnega, vendar se z vsakim bolnikom, ki ga obravnavam skušam korektno in temeljito pogovoriti, če je primerno tudi pohecati. Seveda včasih to ne uspe zaradi različnih razlogov, tako mojih kot velikokrat tudi bolnikovih. Seveda vsak bolnik pričakuje, da je v danem trenutku edina oseba, s katero se ukvarjam in se ji posvečam, vendar je to pri naši organizaciji dela praktično nemogoče. Sam osebno menim, da je moj odnos do bolnikov korekten. Pohvala ali zahvala bolnika, je tisto, kar ti da vedeti, da delaš dobro in zaradi česar greš v težkih in neugodnih trenutkih naprej in vztrajaš.