Pred 18 meseci je bila Eve Anderson še polna življenja, nato pa je zaradi prepozno odkritega tumorja nepričakovano utrpela hude možganske krvavitve. Kljub temu da se je borila do konca, pa je danes v 9. letu starosti najmlajša bolnica na svetu, ki je ujeta v lastnem telesu. Njeno telo je namreč popolnoma paralizirano, zaradi česar se sicer zaveda lastnih misli in čustev, a jih fizično ne more izražati.

Vse se je začelo, ko se je brez posebnega razloga zrušila na tla in padla v komo, zaradi česar so jo nemudoma hospitalizirali v bolnišnici 'Wansbeck Hospital'. Neobičajen izpuščaj na njenem vratu in dejstvo, da se je le dan pred nesrečo pritoževala zaradi bolečin v predelu oči, sta bila dovolj za začetek diagnosticiranja z radioterapijo, ki je na njenih možganih odkrila sledi tumorja. Življenje ji je sicer rešila operacija, s katero so sprostili nekaj pritiska iz njene lobanje, a so bile posledice kljub temu katastrofalne.

Ko je po treh mesecih končno odprla oči, so namreč ugotovili, da je utrpela grozljiv sindrom 'zaklenjenosti'. Ubožica se kljub popolni zavesti in poplavi občutkov globoko v sebi ni bila sposobna premikati in fizično izražati, zato se je lahko s svojimi najbližjimi sporazumevala zgolj s pomočjo mežikanja z očmi. 'Opazovanje njenega truda je bilo čustveno zelo naporno, saj je na začetku za en sam pomežik potrebovala več kot minuto. Tako zelo se je trudila, da bi lahko izrazila svoje misli, pa ji nikakor ni uspelo,' so povedali njeni starši.

Ko je po treh mesecih končno odprla oči, so namreč ugotovili, da je utrpela grozljiv sindrom 'zaklenjenosti'. Ubožica se kljub popolni zavesti in poplavi občutkov globoko v sebi ni bila sposobna premikati in fizično izražati, zato se je lahko s svojimi najbližjimi sporazumevala zgolj s pomočjo mežikanja z očmi. 'Opazovanje njenega truda je bilo čustveno zelo naporno, saj je na začetku za en sam pomežik potrebovala več kot minuto. Tako zelo se je trudila, da bi lahko izrazila svoje misli, pa ji nikakor ni uspelo,' so povedali njeni starši. Tako kot vsak pa je bil tudi njen trud na koncu poplačan. 'Punčka se lahko že nasmehne in skremži obraz, s čimer pokaže svoja osnovna čustva, včasih pa se celo malo pošali in iz ust pomoli jeziček,' ponosno pojasnjuje Dr. Miller, ki je prevzel Evin primer.

Kljub napredku pa še vedno potrebuje stalno oskrbo svojih staršev, ki morajo zdravila in hrano v njen želodec redno vnašati skozi cevko, ki je speljana v njeno telo. 'Slaba kakovost njenega življenja je ne glede na to, kako se trudimo, močno vplivala na družino. Vsako noč se veselimo prihoda novega dne in morebitnih izboljšanj, a jih le redko doživimo. Upamo pa lahko samo, da ne bo nikoli izgubila volje do življenja.'
 

Ste se nam že pridružili na naši Facebook strani ? To lahko storite s klikom na