Dolgih 23 let je Josephine Houben brezpogojno verjela v svojega sina. Pravi, da je pri njem večkrat opazila znake, ki so kazali na to, da se v Romu nekaj dogaja. ''Z možem sva ves čas slutila, da je v njem še vedno življenje. A zdravniki nama niso verjereli in so ves čas trdili, da najin sin le vegetira,'' pripoveduje 73-letna Josephine. Zato je sama na vse možne načine poskušala iz sina izvabiti kakršen koli znak, da jo sliši in da se zaveda dogajanja okrog sebe. ''Včasih sem mu rekla, naj premakne oči v določeno smer, in je to tudi naredil. A ko sem zdravnikom omenila, da Rom premika oči, so me zavrnili, češ da gre zgolj za naključje oziroma za trzljaje očesnih živcev,'' pripoveduje Romova mati. Tudi ko je pred nekaj leti Romu umrl oče in mu je mama povedala tragično novico, se je možakar odzval. ''Ko je leta 1997 umrl moj mož in sem tistega dne odšla v bolnišnico, da tudi sinu povem žalostno vest, je Rom takoj, ko je izvedel za očetovo smrt, zaprl oči. Solze sicer niso pritekle, je bilo pa več kot očitno, da razume, kaj se je pravkar zgodilo.''

Zdaj, ko lahko s pomočjo posebne na dotik občutljive naprave Rom spet komunicira s svetom, je Josephine presrečna. Ena prvih stvari, ki jih je Rom povedal mami, je bila: ''Mami, žal mi je, da ti nisem mogle stati ob strani, ko je oče umrl.'' Pravi, da je zahvaljujoč neizmerni veri in vztrajnosti staršev danes spet med ''živimi''. ''Nima smisla iskati krivca za to, kar se mi je zgodilo. Dejstvo pa je, da svoje življenje dolgujem svoji družini. Ta je namreč edina, ki ni obupala nad mano.'' Rom pa zdaj, ko vsak dan lažje komunicira s pomočjo posebne naprave, pripoveduje tudi grozljive stvari, ki jih je doživljal v teh dolgih letih čakanja, da nekdo vendarle odkrije, da ni v globoki komi, ampak pri polni zavesti. ''Ves čas sem opazoval, kaj se dogaja okrog mene – bizarne posebnosti drugih pacientov, ki so bili skupaj z mano v bolniški sobi, vedenje zdravnikov in sester, ki prihajali v našo sobo. Poslušal sem obrekovanja medicinskih sester in njihove osebne zgodbe o težavah s fanti, ki so brez zadržkov govorile v pričo ugaslega, skoraj mrtvega pacienta,'' se spominja Rom, ki še pravi, da je v vseh teh letih postal pravi strokovnjak za značaje ljudi. Kljub grozoti, ki se mu je toliko let dogajala, pa danes 46-letni Rom ostaja optimist. Živi v centru za pomoč ljudem s hudimi telesnimi okvarami in se veseli vsakega novega dne, ki je pred njim.