Lynda French je komaj dobro okrevala po raku dojke, ko se je vozila v službo, trčila v drugi avtomobil in se zaletela v drevo ob cesti. Na kraj nesreče so nemudoma prihiteli reševalci. Ko so v močno razbitem avtomobilu zagledali Lyndo, ki ji je zaradi udarca počila lobanja od vrha čela do ustnic, pa so vsi mislili, da je mrtva. Poleg omenjenih poškodb je namreč imela poškodovani tudi dve vratni vretenci, zlomljeno desno nogo in enajst reber. Ko so le opazili, da še vedno daje znake življenja, so jo odpeljali v londonsko bolnišnico, kirurgi pa so takoj začeli z napornim delom.

Naslednjih 20 mesecev je Lynda prestajala številne operacije, s katerimi so ji rekonstruirali lobanjo in ji vsadili novo čelo, pri življenju pa so jo nekaj časa ohranjale celo pijavke. A vendar se zdaj počasi vrača na delo. “Imela sem veliko srečo,“ pravi danes psihoterapevtka, ki so jo po nesreči kar tri mesece držali v umetni komi. “Reševalci, ki so prispeli na kraj nesreče, so najprej mislili, da sem mrtva. V bolnišnico so takoj poklicali moji hčeri in jima rekli, naj se poslovita od mene, saj so bili vsi prepričani, da se ne bom izvlekla.“ Zahvaljujoč neverjetnemu delu kirurgov, ki so ji rekonstruirali obraz, pa se Lynda spet počuti normalno. “Dolgujem jim svoje življenje,“ še pravi.

“Čelo smo ji najprej sestavili in koščke med seboj povezali s posebnimi sponkami, da smo ji lahko poravnali obraz,“ pravi kirurg Simon Holmes o prvem posegu po njenem prihodu v bolnišnico. “Vendar pa je imela še vedno luknjo v lobanji, zato smo ji to zakrpali s pomočjo mesa in arterij iz roke.“ Na glavo so ji nato za teden dni namestili pijavke, ki so jih menjavali vsake štiri ure in so se hranile z odvečno krvjo, ki se je kopičila v glavi. “Ob misli na to, da sem na glavi imela pijavke, me zmrazi, saj vem, da so mi teden dni pile kri. A se zavedam, da so me prav one ohranile pri življenju,“ pravi Lynda.

Pretekli mesec je 52-letnica prestala zadnjo operacijo, med katero so ji v Švici v predel čela namestili plastično ploščico. “Kirurgi so opravili neverjetno delo,“ je navdušena. “Prvih treh mesecev po nesreči se praktično sploh ne spomnim, kar pet mesecev pa nisem mogla niti premakniti vratu. Zdaj se počutim odlično. Sicer je moje čelo še vedno odrevenelo in sem izgubila občutek za vonj, a še vedno lahko jem in uživam v hrani. Začela sem tudi znova voziti, uživati v nakupovanju in sprehajanju svojega novega kužka.“ Kot še pravi, si ni nikoli mislila, da bo tako hitro okrevala. “Januarja me čaka še en pregled, nato pa upam, da se bom lahko vrnila v službo in zaživela čisto normalno življenje.“

Ste se nam že pridružili na naši Facebook strani? To lahko storite s klikom na