Potem so nekega večera Lottiejina mama Kay, njen novi mož in Lottiejin mlajši brat prišli domov ter izvedeli, da je Lottie ukradla družinski avto ter vozila pod vplivom drog, zato so jo policisti pridržali. Ko jo je družina s policijske postaje pripeljala nazaj domov, je 14-letnica izgubila nadzor. Pripravila je kovčke in pobegnila. Od tod pa so stvari šle samo še navzdol. Najstnica se je potikala po ulicah in prosjačila za denar, ki ga je potem porabila za droge. Poleg kokaina in tablet je začela uživati še heroin. Jedla ni skorajda ničesar in tako je pri 180 centimetrih tehtala le 38 kilogramov. Bila je bleda in slabotna, a ji za zdravje ni bilo mar. ''Moja koža je bila grozljiva. Po vsem telesu sem imela sledi igel, žile pa so se mi tako jasno videle, da je bilo moje telo kot nekakšen zemljevid,'' pove. A najhujše je šele sledilo. Nekega večera si je najstnica vbrizgala preveliko dozo mamila. ''Še dobro, da so mimo prišli zdravstveni delavci, ki so bili ravno na poti v službo. Rešili so mi življenje. Takrat sem se nadvse prestrašila,'' prizna Lottie, ki ji grozljiv dogodek ni odprl oči.

Še naprej je uživala mamila. Za nekaj časa se je preselila nazaj domov, a se tudi tokrat z družinskimi člani ni najbolje razumela. Še več – nekega dne je mami s tekočega računa izginilo nekaj čez 1000 evrov in pozneje se je izkazalo, da jih je Lottie porabila za mamila. ''Kar slabo mi je postalo, ko sem izvedela, da mi je denar porabila Charlotte. Mislila sem, da ji bom lahko pomagala in jo ozdravila odvisnosti, a sem se očitno motila,'' pripoveduje Kay. ''Ni pomagalo, da smo jo vzeli nazaj domov. Phil in Thomas nista mogla prenašati njenega grozljivega vedenja, zato je spet odšla. Jaz pa sem ji povedala, da ji trenutno nisem najbolj naklonjena, da pa jo imam še vedno rada in da bom tukaj zanjo, če me bo potrebovala.''

Tako je bila Lottie na ulici spet prepuščena sama sebi. A kljub hudi zasvojenosti si je nekako prek dobrodelnih in brezplačnih izobraževalnih tečajev, namenjenih brezdomcem, uspela pridobiti neko osnovno izobrazbo in tudi ves čas ji je nekako uspevalo dobivati dovolj denarja – večinoma s prosjačenjem na ulici. ''V najslabših časih sem za drogo porabila tudi več kot 1000 evrov tedensko,'' priznava Lottie. ''Včasih sem zaslužila celo več denarja kot ljudje, ki so delali, a moja edina misel zjutraj je bila, kako bom prišla do mamil. Nisem občutila sreče ali žalosti, celo vročine in mraza ne. Občutila nisem več ničesar.''

Šele ko jo je čez nekaj let, ko je Lottie že dopolnila 21 let, srečal ustvarjalec filmov Gordon Wilson in ji ponudil, da bi o njeni življenjski zgodbi posneli dokumentarec, se je zavedela, da mora enkrat za vselej najti pot iz sveta drog. ''Vedela sem, da bo film gledala tudi moja mama, in nisem hotela, da se moja zgodba konča s smrtjo,'' pove. Tako se je Lottie začela odvajati od drog, ki jih je uživala dolga leta, in ko si je nekoliko opomogla, je po štirih letih spet poklicala svojo mamo, ki je vmes že nekajkrat s strahom in obupom mislila, da je njena hči že umrla. ''Moja prva misel je bila: 'Hvala Bogu, še je živa!' In ko sva malo klepetali, sem osuplo ugotovila, da spet zveni normalno,'' pravi Kay. ''Ko pa mi je povedala, da me ima rada, se mi je topilo srce.'' Hčerka jo je povabila v enega od mestnih lokalov, kjer je že nekaj časa nastopala kot pevka, in ko jo je mama slišala peti, je bila še bolj osupla. ''Planila sem v jok, saj sem bila tako ponosna na njen nastop.'' In ko je Lottie prišla z odra, je mamo prvič po več letih objela in ji povedala, kako žal ji je za vse, kar ji je povzročila. ''Bilo je res nenavadno in naporno popotovanje, a na koncu je Charlotte vendarle srečna in zdrava – to pa je pravzaprav vse, kar sem si kadar koli želela,'' še pove Kay o hčerki, ki zdaj pripravlja svoj prvi glasbeni album, se pripravlja na nove nastope in čaka na premiero dokumentarca, ki prikazuje njeno pot v pekel in nazaj.