“Ko sem pogledala svoj trebuh, sem opazila, da sem povsem brez kože. Videla sem lahko svoje notranje organe,“ pravi Sandy Wilson. “Pogleda na svoje črevesje ne bom nikoli pozabila. Takrat sem pomislila, da ne bom nikoli preživela tega in da sem praktično že na smrtni postelji.“

Tako huda okužba, s kakršno se je spopadala Sandy, je izjemno redka. Pojavi se nenadoma, najpogosteje pa prizadene prekomerno debele ljudi, sladkorne bolnike, rakave bolnike, osebe, ki so prestale presaditev organov, in ljudi z oslabljenim imunskim sistemom. Okužba z mesojedo bakterijo je ob pravočasni postavitvi diagnoze usodna za približno 20 odstotkov okuženih, če okužba ni prepoznana pravočasno, pa je usodna v kar 70 odstotkih primerov. Včasih so verjeli, da okužbo povzroča le ena vrsta streptokoka, danes pa je znano, da mesojede strupe oziroma toksine, ki povzročajo razpadanje mišičnih ovojnic, povzroča tudi stafilokok MRSA, ki je odporen na zdravila. Zaradi odpornosti bakterije na zdravila okužbo običajno zdravijo tako, da odrežejo prizadeto tkivo. Kljub temu pa se včasih zgodi, da ne uspejo odstraniti celotnega okuženega tkiva, zaradi česar okužba lahko tudi napreduje.

34-letno Wilsonovo je bakterija jedla centimeter za centimetrom. Požrla ji je vranico, mehur, slepič, načela je želodec, razžrla pa je tudi njeno črevesje. V petih letih je prestala ogromno operacij, več kot 50, vključno s presaditvijo organov. Večino časa je zato preživela v bolnišnicah in rehabilitacijskih centrih, hranila pa se je preko cevke. “Imela sem občutek, da gnijem od znotraj navzven in da mi je nekdo izrezal vse notranje organe,“ pravi. “Bilo je kot v najhujšem znanstvenofantastičnem filmu,“ se spominja njena mama Dottie Howarth, prav tako medicinska sestra. “Bala sem se, da se ji ne bo uspelo prebiti skozi bolezen.“

Nihče ne ve, zakaj je Sandy zbolela za nekrotizirajočim fasciitisom, kakor se bolezni pravilno reče. Njene zdravstvene težave pa so se začele po porodu, ko je s carskim rezom leta 2005 rodila sina Christopherja. Ker je imela težave s strjevanjem krvi, je prejela nove krvne komponente, zbrane od več sto darovalcev. Več tednov zatem je odšla domov, a se je po dveh dneh vrnila v bolnišnico, saj se ji je okoli mesta, kjer so ji naredili carski rez, začela nabirati tekočina, pritisk pa ji je močno upadel. Po prihodu v bolnišnico so jo zdravniki takoj odpeljali v operacijsko sobo in ji odprli trebuh, a so ga kmalu zatem zaprli, saj so nemudoma prepoznali vzrok težav. Prepeljali so jo v baltimorski center za travmatske poškodbe, kjer je delala kot medicinska sestra na pediatričnem oddelku za kirurgijo.

“Živo se spominjam, v kako hudem stanju je bila,“ razlaga dr. Thomas Scalea, ki jo je sprejel ob prihodu. "Nekateri ljudje tega ne bi nikoli preživeli. Včasih daš vse od sebe, a je bolezen močnejša od naših sposobnosti in znanja. Še posebej težko pa je bilo, ker je bila Sandy naša sodelavka in je poleg tega pred kratkim rodila.“

Sidney je v bolnišnici preživela dva tedna pod vplivom pomirjeval. Zdravniki so ji konstantno odstranjevali okuženo tkivo in izčrpavali okuženo tekočino, ki se ji je nabirala, včasih tudi večkrat dnevno. “Operirali smo jo več kot 50-krat,“ pravi Scalea. “Vsakič, ko smo prišli do nje, je bakterija spet udarila. Bolezni nikakor nismo mogli omejiti in nad njo prevzeti nadzora.“

Ko se je njeno stanje nekoliko stabiliziralo, so zdravniki zbrali njeno družino, da jo zbudi in da vsem hkrati povedo novico. Wilsonova se spominja, kako je na sebi zagledala bolnišnično obleko in povoj okoli abdominalnega predela in trebuha. Nekoliko zmedena in omotična zaradi protibolečinskih tablet sprva sploh ni vedela, kje je in kaj se ji dogaja. “Najprej sem se ustrašila, da je kaj narobe z otrokom, da sem njegovo smrt povzročila jaz in da me zato kaznujejo,“ pravi. “Nato so mi pripeljali otroka, da sem ga lahko videla skozi okno, in mi pokazali slike, da sem jim sploh verjela.“

Zatem se je njeno stanje nekoliko izboljšalo, zato je lahko odšla domov. Mislila je, da je na dobri poti do popolnega okrevanja, vendar pa so se bakterije nenadoma spet začele razmnoževati. V črevesju so se ji naredile luknje, zato je začela vsebina iztekati v meso. Naslednji dve leti je nato spet preživela v bolnišnici na rehabilitacijskem oddelku, kjer so se trudili, da bi ji zacelili rane. “Bilo je hudo. Imela sem otroka, za katerega nisem mogla skrbeti, čeprav sem si to že od nekdaj želela.“ Sandy pa se spominja tudi pogledov na obrazu obiskovalcev in zdravnikov, ki nikakor niso mogli skriti svoje žalosti in obupa.

“Zvečer sem sedela ob njej, ob pogledu na njene rane pa se mi je vsakokrat zlomilo srce. Včasih je govorila, kako ne zmore več živeti v bolečinah, nekega večera pa je svojo nekdanjo sodelavko prosila, če ji prinese stekleničko tylenola, ki bi bila zanjo usodna. Od takrat dalje je bila pod nenehnim nadzorom, saj se je začela vesti samomorilsko,“ se grozljivih dni spominja Sandyjina mama.

Sandyjino stanje pa se nikakor ni hotelo izboljšati. Do decembra 2007 je ostal le še majhen košček njenega črevesja, razvile pa so se ji tudi težave z jetri. Edino rešitev je tako predstavljala presaditev tankega črevesja, ki pa je zelo redek in tvegan poseg, saj velikokrat pride do zavrnitve. Vendar pa za Sandy ni bilo druge pomoči. Na trebuhu namreč ni imela nobene kože več, le močno preluknjano črevesje, ki je bilo videti, kakor da bi iz njega lezli črvi. Zdravniki so najprej morali odstraniti poškodovano črevesje in abdominalno tkivo, nato pa so opravili presaditev tankega in debelega črevesa. Le mesec za tem pa je Sandy lahko prvič po skoraj treh letih zaužila normalen obrok. Vendar pa je bilo to preveč hrane naenkrat zanjo, kar je drago plačala. Dobila je peritonitis, vnetje potrebušnice, mrene, ki od znotraj obdaja trebušno steno in organe, zaradi česar se je ponovno morala prehranjevati preko cevke. Zatem je počasi spet začela jesti normalno prehrano in se kmalu spet postavila na noge. “Zadovoljna sem bila že z majhnimi stvarmi. En dan sem lahko naredila en korak, drugi dan dva, tretji pa že skoraj tri,“ pravi Sandy.

Leta 2008 je Wilsonova končno lahko zares odšla domov. Od takrat je še nekajkrat obiskala bolnišnico, saj so se zdravniki ob vsakem povišanju telesne temperature bali, da njeno telo zavrača prejete organe, a z njo ni bilo nič hujšega. Prestala je tudi nekaj operacij presaditve kože in operacij, s katerimi so ji popolnoma povezali staro črevesje z novim, da je lahko nehala nositi vrečke okoli pasu.

Od februarja 2010 še ni bila hospitalizirana, mora pa nenehno jemati zdravila, ki preprečujejo, da bi njeno telo zavrnilo prejete organe, na trebuhu pa ima še danes vidne hude brazgotine. “Moje življenje je danes dokaj normalno. Uživam v vsakem trenutku posebej, še posebej v trenutkih, ki jih preživljam s sinom.“ Zaveda se, da je zamudila prvih pet let sinovega življenja, vendar pa se s tem ne obremenjuje preveč. “Pomembno je, da sem danes lahko ob njem in da imam pred sabo še kar nekaj let življenja. Ne razmišljam o tem, koliko let še imam. Želim si le, da bi se lahko kmalu vrnila v službo in normalno zaživela.“ Vendar pa je bolezen vplivala na njen zakon, saj mož ni več mogel živeti v negotovosti in neprestanem strahu za ženo, zato sta se leta 2009 ločila.