Vincentova žena sedaj toži zdravnike, ki so opravili presaditev, saj trdi, da niso pravilno in dovolj natančno pregledali organa, da niso odkrili in pravočasno začeli zdraviti bolezni, ki je bila za njenega moža usodna in prikrivali informacije o rakavem obolenju darovalke. “Našli so ogromno izgovorov,“ pravi nesrečna Kimberly. “Rekli so nama, da njegovo telo zavrača ledvico in nikomur niso povedali, da ima raka.“

Vincent je dobil ledvico, ki jo je newyorška zveza za darovanje organov odobrila, vendar pa je kasnejša obdukcija pokazala, da je imela darovalka še neodkritega raka maternice, ki se ji je že začel širiti proti desnemu jajčniku in pljučem. To je bilo znano že nekaj dni po presaditvi, a ta informacija ni prišla do Kimberly in Vincenta. Da je imela darovalka raka, sta izvedela namreč šele šest mesecev kasneje, ko je kirurg dr. Thomas Diflo Vincentu odstranil novo ledvico.

Čeprav redko pride do tega, da se rak prenese iz darovalca na bolnika, pa to vsekakor ni nemogoče. “Vsak bolnik, ki prejme nov organ, je izpostavljen določenemu tveganju,“ pravi dr. David Cronin, profesor kirurgije. “Če vzamemo tkivo ali organ nekega tujega človeka, se lahko na prejemnika prenese kakšna infekcijska bolezen ali pa celo rak. Tveganje je sicer izjemno majhno, saj za boleznijo darovalca zboli približno odstotek ljudi, kljub temu pa ga ne smemo izločiti." In čeprav imajo kirurgi za presaditev ledvice približno 20 ur časa, da organizirajo poseg in pregledajo darovalčeve organe, dr. Cronin opozarja, da je raka zelo težko odkriti, če diagnoza ni bila postavljena že, ko je bil darovalec še živ.

Ko je organ, ki je namenjen za presaditev odstranjen, kirurg običajno pregleda prsni koš in trebušno votlino ter razišče ali obstajajo kakršni koli sumi na raka ali katero drugo bolezen. Poleg tega je nujna tudi biopsija vsakega sumljivega tkiva. “Raka pa žal velikokrat odkrijemo prepozno, ko je organ že na svojem novem mestu pri prejemniku.“

Uporaba organov neidealnih darovalcev pa je, kot pravi dr. Frederic Gordon, v zadnjih letih v porastu, saj vse več ljudi potrebuje organe, poleg tega pa je vedno manj idealnih darovalcev. Velikokrat pa ljudje pristanejo tudi na to, da vzamejo organ darovalca, ki je umrl zaradi raka. “Pri vsaki obliki raka so tveganja drugačna,“ pravi dr. Gordon. “Tumor na možganih, na primer, je za prejemnika novega organa povsem varen, pri ostalih pa te varnosti ni, zato se prejemnik sam odloči, ali bo tvegal ali ne.“ Vendar pa je pri takih stvareh ključnega pomena transparentnost podatkov, saj mora pacient natančno vedeti, v kaj se spušča.

Nevarni darovalci – ali je vredno tvegati?

Vincentov primer tako ni osamljen. Eden od prejemnikov organov se je leta 2008 na primer okužil z bakterijskim meningitisom, nekoč pa je neki darovalec z rakom okužil kar tri prejemnike njegovih organov. Cronin zato poziva k natančnejšemu pregledovanju darovalcev in njihovih organov.

Dr. Scott Johnson ugotavlja, da kar pet odstotkov darovanih organov spada v visoko rizično kategorijo. In čeprav se bolezen razvije le pri odstotku prejemnikov, opozarja, da se to kljub vsemu ne bi smelo dogajati.

Kljub temu pa so nekateri kirurgi mnenja, da je včasih bolje presaditi organ rakavega darovalca, ki lahko prejemniku reši življenje, kakor sploh ne opraviti presaditve. “Čeprav je imel pokojni raka, je prevelika škoda zavreči njegove organe, ki lahko nekomu rešijo življenje,“ pravi dr. Jeffrey Punch. “Omejiti darovanje le na tiste organe, ki so 100-odstotno zdravi, bi zato bilo nesmiselno. Če bi sam potreboval srce, jetra, ledvico in bi mi nekdo povedal, da sem izpostavljen 10-odstotnemu tveganju, da zbolim za nevarno boleznijo, bi organ takoj sprejel, saj bi me v nasprotnem primeru čakala 100-odstotna smrt.“