Andreja Krpan, medicinska sestra s končano srednjo šolo,  je povedala, da ima svoje delo rada, moti pa jo, da se kot nosilke zdravstvene nege izpostavlja le diplomirane medicinske sestre. „One niti približno ne preživijo ob bolniku toliko časa kot me, saj se morajo ubadati z gorami papirjev in nalog, ki so stran od bolnika. Ob tem pa se pozablja na bolnika, za katerega je vse premalo časa in zaradi katerega smo me pravzaprav tam.“

Kdaj ste začutili, da želite postati medicinska sestra?

Že kot deklica sem se s sestro in sosedovimi otroki velikokrat igrala, da sem medicinska sestra. Tudi moja mama je medicinska sestra, zato sem imela vedno dovolj pripomočkov za igro.

In kaj je bilo tisto, kar je najbolj vplivalo na vašo odločitev za ta poklic?

Prav gotova je bila to moja mamica. Vedno sem jo občudovala in jo občudujem še danes. Njo imam za vzgled in vedno se sprašujem, ali bom imela kdaj toliko znanja in poguma, kot ga ima ona. Zelo sem uživala, ko sem z njo hodila po zdravstvenem domu in reševalni postaji. To okolje mi je bilo že v otroštvu kar malo čarobno, bilo je čisto in tudi dišalo je po čistoči.

Koliko časa že opravljate ta poklic?

Pred štirinajstimi leti, po končani šoli, sem se zaposlila na Centru za pljučne bolezni in alergijo, kjer delam še danes. Imela sem precej sreče, saj sem prišla v izjemno delaven in strokoven team. Ob tej priložnosti bi se rada zahvalila sestri Danici Koroša in sestri Ružici Mali, ki sta bili moji odlični mentorici, saj sta me učili in naučili, da znam veliko več, kot bi mogoče znala. Predvsem občudujem sestro Danico, ker po 30 letih delo opravlja še vedno z enakim elanom, pri tem pa je velika profesionalka. Srčno upam, da bo tudi ona kdaj nagrajena, saj si je s trdim delom to prav gotovo zaslužila.

Kako bi na kratko opisali vaš poklic? Kaj je pravzaprav temeljna naloga in kaj poslanstvo medicinske sestre? Bi rekli, da je to pravzaprav način življenja?

Na kratko je poklic težko razložiti, saj je medicinska sestra 24 ur na dan v najtesnejšem stiku z bolnikom. Je steber zdravstvene nege in nekakšna vez med zdravnikom, diplomirano med. sestro, njegovimi svojci in tudi drugim zdravstvenim osebjem. Temeljna naloga pa je zame osebno v prvi vrsti skrb za bolnika in njegove osnovne življenjske potrebe. To so tiste potrebe, ki jih zdrav človek lahko opravlja sam, brez da o njih sploh razmišlja. Biti medicinska sestra je način življenja. Če se še tako trudiš, če si še tako močno želiš, da bi po končanem delavniku zaprl vrata ustanove in odšel domov, se le redko zgodi, da ne pomisliš na vsaj kakšnega bolnika ali dogodek, ki je tako ali drugače zaznamoval tisti dan.

Kakšna je po vašem mnenju dobra medicinska sestra in kakšne osebnostne lastnosti, vrline in vrednote bi morala imeti?

V prvi vrsti mora znati dobro opazovati, pri delu mora biti vestna, natančna, hitra, učinkovita, potrpežljiva, predvsem pa profesionalna . Dan za dnem se mora učiti, izpopolnjevati, hoditi na izobraževanja, kajti prav od dobre medicinske sestre je največkrat odvisno uspešno zdravljenje.

Ker pa je bolan človek zelo občutljiv, je zelo pomembno, da mu zna tudi prisluhniti, ga spodbujati, potolažiti, da na njenem obrazu čim večkrat vidi nasmeh in dobro voljo, in da nima občutka, da ji je v breme. Medicinska sestra je tista oseba, ki se bolniku najbolj približa in zelo pogosto, zaradi narave dela, poseže v njegovo najglobljo intimnost. Vendar pa smo tudi me samo ljudje s svojimi osebnimi stiskami, smo utrujene, žal pogosto tudi preobremenjene, saj se nam iz dneva v dan nalaga vse več dela in nam včasih za malenkosti, ki pa bolnemu človeku največ pomenijo, zmanjka energije.

Vaše delo je verjetno kdaj težko in naporno. Kako si nabirate novo energijo?

Novo energijo si nabiram kar v službi, ko vidim, kako so mi ljudje hvaležni že za najmanjše malenkosti, ki jih z veseljem in dobro voljo naredim za njih, da jim je bivanje v bolnišnici vsaj malo lepše. Srečna sem, da sem zdrava in da lahko pomagam drugim, da delam v prijaznem in zelo motiviranem kolektivu in med veselimi ljudmi.

Vaš urnik dela je precej raznolik, delate tudi ponoči. Kako usklajujete delo z zasebnim življenjem? Ali vaše zasebno življenje kdaj trpi?

Mislim, da vsakdo, ki se odloči za ta poklic že v naprej ve, da je delo naporno, da se dela ponoči, ob nedeljah in praznikih. Sama sem si življenje prilagodila glede na delo. Če imaš delo rad, te te stvari ne motijo in o njih kaj dosti niti ne razmišljaš. Veste, včasih je prav lepo, ko si v ponedeljek doma in gre večina ljudi v službo. Je pa tudi posebno doživetje z bolniki praznovati recimo novo leto. Tudi njim je težko in če se potrudiš pričarati vsaj malo veselja, je zadovoljstvo obojestransko.

Družina, predvsem otroci, pa se na vse to privadijo. Če si z delom zadovoljen in prideš domov vesel, ima družina od tega veliko zadovoljstvo, veliko večje, kot če si s svojim delom nezadovoljen in nezadovoljstvo prenašaš na svojo družino. Vsak malo potrpi, pa gre. Pridejo pa tudi trenutki, ko pade s strani partnerja kakšen očitek. Pa mislim, da ne ravno zaradi dela samega, temveč zaradi stereotipov o medicinskih sestrah.

Delo medicinske sestre je tudi precej stresno delo. Kako se spopadate s stresom na delovnem mestu?

V današnjem času je že težko najti poklic, za katerega bi rekla, da ni stresen, kajti že samo življenje je stresno. Je pa res, da je naše delo še toliko bolj stresno, saj lahko že z najmanjšo napako, v trenutku nepazljivosti naredimo veliko in nepopravljivo škodo. Živimo v času, ko ljudje pri nas vse pogosteje iščejo le napake in vse premalo vidijo, koliko dobrega naredimo za bolne ljudi.

Predvsem pa je stres prisoten ponoči. Vsakič, ko zazvoni zvonček, se ustrašim. Noč je za bolnega človeka zelo težka, saj takrat ljudje premišljujejo o sebi, o svojih najdražjih, ne morejo spati, strah jih je in njihovo stisko največkrat občutimo tudi mi. Ampak vse to spada k našemu delu.
Stres premagujem z dobro voljo in veseljem do dela.

Kaj vas pri delu navdihuje in kaj vas najbolj moti?

Pri delu me najbolj navdihuje to, da veliko ljudi od nas odide domov zdravih in da so mi ljudje hvaležni za moj trud in skrb, ki jim jo izkazujem. Zelo pa me moti to, da je naše delo tako malo cenjeno. Medicinske sestre in zdravstveni tehniki po številu in obremenitvi predstavljamo steber našega sestrstva.

Srednja strokovna šola le ni tako malo, da se na nas kar naenkrat pozablja in se nam jemlje kompetence za dela, ki smo jih dolga leta opravljale prav me. Medicinske sestre s srednjo izobrazbo bi vsekakor morale biti bolj cenjene in biti enakovredni partnerji v sklopu negovalne skupine. Sodelovati bi morale na vseh nivojih, saj imamo svoje znanje in bogate izkušnje.

Bi kaj spremenili? Kaj, konkretno?

Najbolj me moti to, da je delo zdravstvenega tehnika in srednje medicinske sestre tako razvrednoteno. Moje kolegice in kolegi s srednjo izobrazbo ne vidimo nobene perspektive, saj se zadnje čase govori le še o diplomiranih medicinskih sestrah in odpiranju visokih šol. Spoštujem diplomirane medicinske sestre, opažam pa, da po končanem šolanju niso pripravljene za delo in jih pogosto izkušene srednje medicinske sestre učimo.

Vse to pa se zamolči in nikjer ne omenja. Zato smo toliko bolj jezne, predvsem pa žalostne, saj smo zelo malo cenjene v družbi in posledično najslabše nagrajene. In ravno zato se vse glasneje sliši naše nezadovoljstvo. Še naprej se bomo borile za mesto, ki nam pripada. Vse to pa si bomo izborile s strokovnim znanjem in izkušnjami, ki si jih iz dneva v dan pridobivamo ob bolnem človeku.

Na kakšen način skrbite za svojo osebno rast in razvoj? Kako si „polnite baterije“?

Za svojo osebno rast in razvoj skrbim tako, da preberem kakšno knjigo, veliko pa se tudi pogovarjam z bolniki. Na našem oddelku je predvsem starejša populacija bolnikov in prav od teh ljudi sem se največ naučila o samem življenju. Doma pa si baterije polnim, ko z otroci skačem po igrišču, veliko hodimo na sprehode. Ob nedeljah pa me najbolj napolni druženje pri moji mami, ko se na kupu zbere vsa družina.

Ali se je vaše delo z napredkom kaj spremenilo? Opazite tudi kakšne spremembe pri bolnikih?

Naše delo se iz dneva v dan spreminja, zato je zelo pomembno, da se neprestano izobražujemo in izpopolnjujemo. Vse več se moramo ukvarjati z računalnikom in vedno več je pisanja, saj je potrebno vse naše delo, ki ga opravimo evidentirati, to pa nam vzame veliko časa.
Z mojega vidika, so bolniki vse bolj zahtevni, vse bolj ozaveščeni in se zavedajo svojih pravic. Medicinska sestra je prva, na katero izlijejo svojo jezo in nezadovoljstvo za probleme, na katere velikokrat ali pa sploh nimamo vpliva (čakajo zdravnika, nimajo še izvidov …)
In tega si žal velikokrat niti ne upajo direktno povedati zdravniku. In tu je stres še toliko bolj prisoten.

Kaj svetujete tistim, ki se odločajo za ta poklic?

Vsem mladim, ki se odločajo za poklic medicinke sestre, svetujem, naj dobro premislijo, kajti v tem poklicu se je treba veliko odpovedovati, še več pa žrtvovati. Če želiš v temu poklicu uživati in biti zares dober, moraš imeti to delo zelo rad.

Žal pa se mladi vse pogosteje odločajo za ta poklic zato, ker se, za zdaj, po končanem šolanju brez težav zaposlijo. Vendar pa potem pri tem delu trpijo in so nesrečni. In njihovo nezadovoljstvo se največkrat prenaša ravno na bolnega človeka, ki je že tako prizadet.

Svoje mnenje in izkušnje lahko izrazite na FORUMU.