Pred osmimi leti, le dan preden sta enojajčni dvojčici Lyndsey in Ella Jane Noden praznovali svoj 20. rojstni dan, je Ello napadel neznanec. Med napadom je utrpela tako hude poškodbe glave, da so zdravniki mislili, da ne bo, če bo sploh preživela, nikoli več hodila in govorila. V tistem trenutku je Lyndsey spustila vse svoje obveznosti iz rok, zasebno življenje postavila na stran in se odločila, da bo skrbela za svojo sestro.

Za dvojčke je ena oseba le polovica celote

“Sebe vidim le kot polovico celote,“ pravi Lyndsey. “Ogromno mi pomeni, da je preživela napad, zato bi sedaj zanjo naredila čisto vse.“ Prve tri tedne, ko je bila Ella v komi, je Lyndsey vsak dan sedela ob dvojčici in jo prosila, naj se zbudi. “V uho sem ji šepetala, da ne morem živeti brez nje. Ko je po treh tednih le odprla oči sem vedela, da bom naredila, kar je v moji moči, da bo spet zdrava in srečna.“

V možganih se je Elli naredil krvni strdek, zato so jo morali nemudoma operirati. “Rekli so mi, naj se pripravim na najhujše,“ se spominja. “Prvič v življenju sem začela premišljevati o življenju brez sestre in ugotovila, da tega ne bi zmogla.“

Operacija strdka je bila uspešna, Ella pa je še naslednje tri tedne preživela v komi, s sestro dvojčico tesno ob sebi. Mama je Lyndsey poskušala potolažiti in ji dopovedovala, da bo nekega dne imela svojo družino in da je pred njo še celo življenje, tudi če Ella ne bo preživela. “Toda imela sem občutek, da sta najini življenji preveč povezani, da bi živeli ločeno.“

Nekoč sestra dvojčica, danes dvojčičina mama

Ko je Ella po dolgih treh tednih premaknila prst na roki, je Lyndsey takoj vedela, da sestrini možgani še vedno delujejo. “Počutila sem se, kakor da me je preplavila nova energija, ki mi je po telesu pognala kri. Vedela sem, da najhujše še ni za nami, toda prvi korak je bil že narejen.“

Ko je Ella prišla k zavesti, je bila leva polovica njenega telesa popolnoma paralizirana, zdravnik pa je Lyndsey rekel, da nikoli ne bo govorila ali hodila. Toda Ella je premagala črno diagnozo. Le šest tednov po napadu je svojo sestro že ogovorila. “Rekla je 'hello Lynn' in takrat sem jo objela, stisnila k sebi in naslednje tri mesece preživela v bolnišnici.“ Kljub temu pa to ni bila Ella, ki jo je Lyndsey nekoč poznala. Bila je na stopnji otroka. Njen kratkoročni spomin je bil poškodovan in pogosto je dobivala epileptične napade, poleg tega pa je izgubila občutek za samonadzor.

“Začela sem dojemati, da sem kljub temu, da je Ella preživela, svojo pravo Ello izgubila. Ko sva šli na sprehod, je drugim ljudem kradla sladkarije, pozabljala plačevati, brezglavo tekla čez cesto, prodajalcu rekla, da je debel … Bila je popolno nasprotje temu, kar je bila pred tem. Pri tem se mi je trgalo srce,“ se spominja, a je to vseeno ni odvrnilo od tega, kar je počela.

Lyndsey je tako čakalo trdo delo. Ello je morala hraniti, oblačiti in jo učiti stvari, ki jih je pozabila. Odpovedala se je celo zmenkom, prijateljem in karieri. Deset mesecev po napadu je Ella že osvojila osnovne stvari, še vedno pa ji je preglavice delalo (ne)primerno obnašanje.

Nov začetek

Celotno breme pa je bilo preveliko tudi za ljubečo dvojčico. Lyndsey je tako utrpela več paničnih napadov, osebni zdravnik pa ji je svetoval naj se začne pogovarjati o tem, kaj je Ellina nesreči pomenila za njeno prihodnost. Po pogovorih pa je Lyndsey ugotovila, da se morata z Ello odseliti iz kraja, kjer se je zgodil napad, poiskati nov dom in začeti novo življenje.

Nov začetek pa je pomenil tudi oddaljenost od mame in pomoči, kar pomeni, da je Lyndsey sedaj za vse sama. “Vse se vrti okoli nje. Zjutraj ji pripravim zajtrk, skupaj pregledava pošto in plačujem njene račune. Trikrat tedensko jo vozim v šolo, kjer se uči osnov matematike in branja, jaz pa delam kot natakarica,“ pravi Lyndsey. “Med dnevom si pošiljava sporočila, da se prepričava, ali je vse v redu, zvečer pa ji pomagam pri domači nalogi in večerji.“

Ella pa je, zahvaljujoč sestri, izjemno napredovala. Danes lahko že sama jé, kuha, hodi in nakupuje. Odkar sta se odselili, sta srečnejši, Lyndsey pa vseeno še ne razmišlja o prihodnosti. “Trenutno si želim biti samo z njo. Čeprav se je moje življenje obrnilo drugače, kot sem si ga predstavljala, je edina stvar, ki jo obžalujem ta, da sem se tiste noči obrnila stran od nje. Vsak dan se smejiva in resnično sva srečni skupaj. Ello imam neizmerno rada in zanjo počnem le to, kar bi vsak v moji situaciji – skrbim za svojo dvojčico, svojo drugo polovico.“