Ko si je Shelley nekoliko opomogla od začetnega šoka, se je poskušala sama rešiti iz popolnoma zverižene pločevine, a ji je Andy ukazal, da se ne sme premikati, saj se lahko še dodatno poškoduje. Reševalci so hitro prispeli na kraj nesreče, a so morali na pomoč poklicati gasilce, ki so nesrečno Angležinjo izrezali iz zmečkanega avtomobila. Shelley je bila nato hitro prepeljana v najbližjo bolnišnico, od koder so jo zaradi hudih poškodb takoj, ko so ji oskrbeli površinske rane, premestili v bolnišnico kraljice Elizabete v Birminghamu. Tam pa je sledil šok. Zdravniki so ji namreč povedali, da je njena hrbtenica tako hudo poškodovana, da bo morala najverjetneje preostanek življenja preživeti na invalidskem vozičku.

Odločena, da bo ponovno hodila

Shelley je v naslednjih dneh prestala kar tri zahtevne operacije. V roko so ji morali namreč vstaviti več kovinskih ploščic in ji v glavo zvrtati luknjice, v katere so privili posebno opornico, ki je naravnala njeno hrbtenico. Ko je njena mama izvedela, da bo hčerka ostala na invalidskem vozičku, je takoj začela iskati negovalko, ki ji bo vedno na voljo, očim pa je začel preurejati pritličje domače hiše in ga prilagajati tako, da se bo Shelley lahko na vozičku premikala med prostori. A mlada umetnica je bila odločena, da se bo zoperstavila diagnozi ter se ponovno postavila na noge. Le teden dni po nesreči je lahko že samostojno sedela v postelji in po vsega 11 dneh bolnišnične oskrbe se je že smela vrniti domov.

Mlada umetnica se danes spominja, kako se ni pustila prepričati, da bo preostanek življenja preživela na invalidskem vozičku. »Čutila sem, da mi je podarjena druga priložnost, ki jo moram zagrabiti z obema rokama, zato sem bila odločena, da bom storila vse, da se ponovno postavim na noge. Diagnoze zdravnikov o trajni paralizi so me samo še dodatno motivirale, da uresničim svoj cilj in jim dokažem, da je vse mogoče, če ima človek le dovolj volje in odločenosti,« pravi Shelley in dodaja, da je z vsakim dnem čutila napredek. »Vedela sem, da sem na dobri poti do popolnega okrevanja, zato se nisem pustila prepričati v nasprotno."

Operacijam je sledilo več mesecev fizioterapije in rehabilitacije. Shelley se je striktno držala navodil in ko so jo odpustili iz bolnišnice, jo je vsak dan obiskal fizioterapevt ter jih pokazal številne vaje, s pomočjo katerih je krepila mišice. Bilo je hudo, a Shelley je bila izredno hvaležna, da je živa in obenem odločena, da bo spet hodila, zato je bila pripravljena prestati tudi nečloveške napore, da bi le lahko nekoč spet stala na nogah. »Bili so dnevi, ko sem bila povsem na tleh, ker je bilo moje telo veliko šibkejše kot pred nesrečo, a nisem odnehala. Vsak dan sem naredila dvakrat toliko ponovitev vaj, kot mi jih je predpisal fizioterapevt ter imela ves čas pred sabo samo en cilj: samostojno hojo. Zavedala sem se namreč, da sem privilegirana, saj sem dobila drugo priložnost, zato sem jo preprosto morala zagrabiti z obema rokama in dati vse od sebe.«

Zamenjala bo poklic

Trdo delo se je izplačalo, saj o paralizi pri Shelley danes ni ne duha ne sluha. Spet lahko stoji na nogah in se premika. Njeni koraki so sicer še nekoliko okorni, a terapevti so prepričani, da bo kmalu povsem okrevala. Med dolgotrajno rehabilitacijo se je odločila, da bo zamenjala poklic in namesto umetnice postala delovna terapevtka. »V času rehabilitacije sem spoznala, da bi rada postala delovna terapevtka ter pomagala ljudem, ki si sami ne morejo pomagati. Želela sem ponovno prisostvovati občutkom sreče ter ponosa, ko človek spozna, da ponovno lahko premika svoje ude tako, kot jih je pred nesrečo,« pravi mlada umetnica, ki je moč v trenutkih šibkosti med okrevanjem iskala v kosu oblačila, ki ga je nosila med nesrečo. »Bilo je veliko krvi. Niti sanja se mi ne, kakšne čudeže je morala delati moja mama, da jo je sprala z mojega šala, a lahko vam povem, da je danes ponovno moder in je videti kot nov. Tako kot jaz.«