Karla Fitzpatrick je vedro in nasmejano dekle, ki bi skoraj postalo tudi miss Anglije. A 19-letnica vseeno ni tako brezskrbna, kot je večina njenih lastnikov. Aprila je prestala izkušnjo, ki bi bila skorajda njena zadnja. Le vztrajnosti in prizadevnosti zdravnikov se lahko zahvali, da je še živa.

Britanki so namreč, ko jih je štela samo sedem, diagnozirali sladkorno bolezen tipa 1. To je oblika diabetesa, ki se ne pojavi zaradi napačnega stila življenja. Odkrijejo jo še v otroštvu, saj je težava, da trebušna slinavka ne proizvaja inzulina, hormona, ki je potreben, da se v krvi niža raven sladkorja. Bolnik mora nato inzulin jemati vse življenje. Običajno se vsak dan odmerja z injekcijami, vendar ima Karla na nogi pritrjeno tako imenovano inzulinsko črpalko, ki poskrbi za to, tako da lahko sama svojo bolezen odmisli.

A aprila je spoznala, da je njeno stanje tako nevarno, da mora biti vedno pazljiva. Ko se je nekega jutra zbudila zelo žejna, jo je mati takoj odpeljala v bolnišnico. Diabetiki dobro vedo, da je to znak za nevarnost. Preiskava je pokazala, da črpalka ne deluje pravilno in da je za mlado dekle v tem trenutku vsak dan lahko zadnji. "Bila sem panična. Kaj takega se ni še nikoli zgodilo, zato sem bila šokirana," pove Karla. "Videla sem, da je tudi moja mama zelo zaskrbljena." Če zdravniki ne bi reagirali dovolj hitro, bi ketoacidoza, ki se je pojavila, njene organe poškodovala do te mere, da poti nazaj več ne bi bilo. Ketoacidoza pomeni, da se zaradi previsoke ravni krvnega sladkorja v telesu nabira preveč strupenih snovi, ki se imenujejo ketoni. Karla je bila tudi v nevarnosti, da pade v komo.

Na srečo se je vse končalo dobro, saj je v bolnišnico prispela še pravočasno. "Bilo je res grozljivo. Šele čez nekaj dni je nekako prišlo za menoj, v kako veliki nevarnosti sem bila. Tisti dan, ko so me odpeljali v bolnišnico, sem se res počutila povsem izčrpano, utrujeno, bolno. Vse me je bolelo. Še nikoli se nisem počutila tako slabo, zato je bilo res strašljivo." Danes se spet počuti dobro, vendar je za njo izkušnja, zaradi katere veliko bolj ceni golo življenje. "Počutim se srečna, da sem sploh živa," pove preprosto. Namestili so ji tudi novo inzulinsko črpalko, vendar jo je izučilo, da v življenju ničesar ni mogoče jemati za samoumevno. Ketoacidozo je treba prepoznati še pravočasno; prepozna pa se po občutku slabosti, bruhanju, oteženem dihanju ali bolečinah v trebuhu.