''Odkar sem v Sloveniji, sem se veliko naučil,'' nam zaupa Danar. Z mentorico doc. dr. Matejo Dolenc - Voljč je zelo zadovoljen. Specialistka za dermatovenerologijo na dermatološki kliniki ''mi je omogočila, da sem bil v stiku z njenimi pacienti, ki obolevajo za raznovrstnimi glivičnimi obolenji, kar mi je zelo 'kul''', pripoveduje nasmejano. Pravi, da je dobil celovit vpogled v glivične bolezni in glivice, ki jih je tudi lahko gojil in podrobneje spoznaval v laboratoriju.
Pove, da v njegovi deželi na področju dermatologije prevladujejo razna glivična obolenja, pri nas pa lahko vidi večinoma avtoimunske bolezni: psoriazo, razne vrste alergij. Razliko pripisuje različnim podnebnim razmeram in tipu kože. ''Pri svetli polti lažje in hitreje prepoznaš bolezen in ko sem videl bolnika s psoriazo, sem takoj vedel, v kateri fazi je bolezen. Bilo je, kot sem bral v knjigi,'' navdušeno pripoveduje Danar. Pri svojih rojakih bi moral diagnozo psoriaze preveriti pod mikroskopom, narediti laboratorijske preiskave. Priznava, da ima veliko srečo, da je prišel k nam: ''Čutim, da prejemam veliko več, kot sem plačal.''

V Indoneziji še tu in tam obolevajo za gobavostjo

Deželo riževih polj, toplih, nasmejanih in prijaznih ljudi tvori več kot 17 tisoč otočkov vulkanskega izvora. Manjši med njimi so težko dostopni. Od bodočega zdravnika izvemo, da morajo na podeželju ljudje prehoditi deset do 15 kilometrov, da pridejo do zdravnika. Poleg tega v državi s skoraj 240 milijoni prebivalcev kronično primanjkuje zdravnikov, bolnišnic in ostalega bolniškega osebja. Obisk zdravnika je za marsikoga predrag. Tudi zato je tam še vedno živo tradicionalno zdravilstvo, poznavanje zdravilnih rastlin. Več kot 300 etičnih skupin je urejenih v skupnosti, kjer imajo vodjo in tudi vaškega zdravnika.

Danar pravi, da je Indonezija dežela v razvoju, ki jo najbolj pestijo infekcijske bolezni – bakterijske infekcije, razni virusi, v določenih delih, denimo, na otoku Papua imajo celo nekaj vrst malarije, tu in tam ljudje še obolevajo za gobavostjo. Bolezen povzročajo bakterije, zdravijo jo vsaj pol leta. ''Bolniki morajo vsak dan jemati zdravila, so pod zdravniškim nadzorom,'' nas pouči. Pove še, da je v teh oddaljenih predelih, kjer morajo bolniki prehoditi dolgo pot do zdravnika, težje ozdraviti to bolezen, saj se ljudje preprosto ne želijo zdraviti.

Na odročnih otočkih prav tako še nimajo zdravstvenih ustanov, zato država spodbuja mlade zdravnike, ki so ravno končali študij, da gredo med ljudi na ta območja. S sabo pogosto nesejo zdravila, razne antibiotike, cepiva, antimalarike. ''Največji izvor bolezni so še vedno slabe higienske razmere,'' pripoveduje Danar, zato zdravniki tudi osveščajo in izobražujejo prebivalce teh krajev o pomembnosti čistoče in zdravem načinu življenja.

Ko konča študij, si tudi Danar želi pomagati ljudem v odročnih predelih svoje domovine. Šel bo na Papuo ali Sulavezi. ''Vsakodnevna televizijska poročila o ljudeh in razmerah, v katerih živijo, so se dotaknila mojega srca. Začutil sem, da želim pomagati ljudem, saj so moji rojaki, a jim, žal, ni dostopno to, kar imamo v mestu. Zato jim želim pomagati in tako nekaj vrniti,'' zaključi bodoči zdravnik in upa, da se mu bo pridružilo še nekaj študijskih kolegov in prijateljev, ki so že začutili, da želijo zapustiti mesto.

Ste se nam že pridružili na naši Facebook strani ? To lahko storite s klikom na