Danes 19-letna Laura Ormiston si je končno lahko malo oddahnila. Kar štiri leta je namreč trajalo, da so zdravniki ugotovili, kaj je z njo narobe. Njeno bolezensko stanje je namreč tako redko, da ga večina ni bila zmožna prepoznati. Ona pa je trpela.

Škotinja je dolga leta trenirala plavanje, prav v bazenu pa so jo trebušni krči tudi zagrabili. Tedaj je mislila, da je morda le pretiravala s telovadbo. “Najprej sem mislila, da me je samo zagrabil krč, kmalu pa sem spoznala, da me boli veliko huje. Kot športnica sem bila navajena na bolečino in krče, toda tokrat se mi je zdelo, kot da nekdo stoji nad mano in me bode z desetimi noži.“ Bolečina se je počasi unesla, toda nato se je vsakih nekaj dni spet in spet vračala. Zdelo se ji je tudi, da je vedno hujša. V naslednjih letih so se tako kar vrstili njeni obiski na urgenci. Obiskala je nešteto zdravnikov, toda nihče ni znal postaviti prave diagnoze. Preverili so vrsto možnosti, od vnetja slepiča in sindroma razdražljivega črevesja do težav z ledvicami in raka. Odkrili so le, da jo ne muči prav nič od tega, medtem ko so se njeni simptomi poslabševali. Začela je bruhati tudi 30-krat dnevno, hirala je in občasno komaj še stala. “Včasih sem pomislila, da bi najraje kar umrla. Zdravnikom bi dejala, naj me prenehajo zdraviti in me enostavno kar pustijo umreti. Nato pa bi se zbudila naslednji dan in jim spet dejala, da nisem mislila resno, da sem tako govorila le zaradi neznosne bolečine.“

Pred dvema letoma se je njeno stanje celo tako poslabšalo, da je padla v nezavest in so jo morali prestaviti na oddelek intenzivne nege. “V nezavesti sem bila tri dni, moje telo je preprosto odpovedovalo,“ pripoveduje. “Mislila sem, da sem že umrla. Toda nato sem začutila, da me za eno roko drži mati, za drugo pa oče in da sem torej še živa. Spoznala sem, da se moram boriti vsaj zaradi njiju.“ Njena mati Elaine pravi, da je bil to najtemnejši trenutek njenega življenja. Zdravniki jima z možem preprosto niso mogli zagotoviti, da bodo njuni hčeri lahko kakorkoli pomagali. Ko se je iz najhujšega vseeno prebudila, so se v bolnišnici odločili, da ji bodo z operacijo pregledali v trebušno votlino. Zaradi tega ima danes ogromno brazgotino, toda tudi tako niso mogli ugotoviti, kaj povzroča tako strašne simptome. Laura pa se je, ko je popustila anastezija, počutila še slabše. Nato pa se je na koncu tunela le pokazala luč. Zdravniki so končno ugotovili, zakaj tako trpi. Diagnoza je bila gastropareza, motnja v delovanju želodca, zaradi katere njegove mišice ne delujejo pravilno in zato ne morejo hrane, ki jo sprejmejo, normalno poslati naprej. Pojavila se je tudi rešitev. Zdravniki so ji vstavili gastrični spodbujevalnik. Ta mišice želodca prisili, da se krčijo tako, kot se morajo. Najstnica je končno lahko začela normalno jesti in piti. Čeprav jo občasno še vedno mučijo bolečine, ima končno lahko bolj normalno življenje. Prvič po dolgem času je bila tako na počitnicah v Grčiji. Čeprav jo mnogi sprašujejo, ali ji je žal, da je, ker je bila njena bolezen odkrita tako pozno, pravzaprav zamudila svoje najstniško obdobje, sama pravi, da se je s tem že sprijaznila. “Tega pač nisem mogla spremeniti,“ pravi. “Srečna sem že, da sem imela ob sebi starše in prijatelje, ki so mi nudili tolikšno podporo.“