42-letna Hazel McCreight se z grozo spominja nekega septembrskega jutra pred štirimi leti. Njen 40-letni mož Jason se je odpravljal v službo in tako kot vsako jutro pred odhodom odšel v sobico, kjer sta spala njuna dvojčka. In čeprav je to počel vsako jutro, je bilo tistega jutra vse drugače. Medtem ko je Sienin dvojček Lucas spal, je Siena ležala nepremična in neodzivna, zavita v svojo odejico. "Moža sem slišala jokati in stalno je ponavljal stavek 'Oh ne, Siena, ne'," se spominja. "Jason je oddrvel s Sieno v naročju v najino spalnico. Kričala sva njeno ime in jo poskušala zbuditi, a se je zbudila le njena starejša sestrica Serena," razlaga Hazel. "Neverjetno, čeprav je bila stara komaj 14 let, je Serena takoj začela oživljati Sieno in to počela, vse dokler ni prispel rešilec. Jaz sem bila v popolnem šoku."

Hazel je razmišljala le o tem, da bo s Sieno vse v redu, a vendar se njene želje niso uresničile. 11 dni po svojem prvem rojstnem dnevu je Siena umrla. Zdravniki so kot vzrok smrti navedli sindrom nenadne smrti zaradi astme, saj je avtopsija pokazala močne poškodbe v njenih dihalih, ki jih je povzročila astma.

Čeprav Serena, Hazelina in Jasonova najstarejša hči, nima astme, sta starša postala izjemno pozorna, ko sta dvojčka pri šestih mesecih zbolela za bronhiolitisom, običajnim otroškim virusnim obolenjem, ki povzroči vnetje dihal. Bolezen se običajno pozdravi v sedmih do desetih dneh, a se je pri dvojčkih kašelj vleke in vlekel. Ker jo je njun kašelj močno skrbel, je Hazel odpeljala dvojčka k zdravniku, ta pa je zatrdil, da je z njima vse v redu in da si bosta kmalu opomogla. Kakor koli že pa je bolezen pomenila začetek šestmesečnega obiskovanja bolnišnic, saj sta oba dvojčka stalno trpela zaradi dihalnih okužb. Hazel je bila prepričana, da sta oba otroka astmatika, a se zdravniki s tem niso strinjali. "Prepričevali so naju, da otroci pogosto kašljajo in smrkajo, in kljub temu, da je pri nas v družini ogromno astmatikov, niso uspeli pravočasno postaviti diagnoze. Rekli so mi, da je diagnozo nemogoče postaviti pri otrocih, ki so mlajši od štirih let."

Večer pred smrtjo je imela Siena močno zamašen nosek, a je bila sicer videti zdrava in srečna kot vedno. Hazel ji je dala kapljice v nos in jo uspavala. Ponoči se je Siena zbudila in Hazel jo je odšla potolažit, zatem pa se je deklica umirila in ponovno zaspala. Med spanjem je Siena nato očitno izgubila zavest, ko jo je Jason zjutraj našel, pa ni več dihala. Kljub trudu, da bi jo obudili, je bila tistega jutra v bolnišnici razglašena za mrtvo. "Poslovili smo se od nje. Videti je bila pomirjena in popolna in tisti trenutek, ko sem jo držala v naročju, se mi je zazdelo, da smo spet normalna družina," se Hazel spominja zadnjega slovesa v bolnišnici.

Dva dni po Sienini smrti pa so McCreightovi doživeli še en šok. Lucas je imel kašelj, enak tistemu, ki ga je imela Siena večer pred smrtjo. "Nemudoma sem ga odpeljala v bolnišnico. Čez noč so nadzorovali raven kisika v njegovi krvi, zjutraj pa mu je kisik upadel za 50 odstotkov. Alarmi so začeli tuliti in priklopili so ga na kisik. Mislim, da se je enako zgodilo s Sieno, vendar nismo imeli ob sebi zdravil, da bi jo obdržali pri življenju." Zdravniki so Lucasu diagnosticirali astmo. "Če bi bolezen pravočasno odkrili tudi pri Sieni, bi bila danes verjetno še živa," še pravi Hazel.

Zakaj torej astme niso odkrili pravočasno?

Profesor Andrew Bush, specialist za okužbe dihal pri otrocih, iz bolnišnice Royal Brompton & Harefield Hospital v Londonu pravi, da zaradi kompleksnosti bolezni. "Nobenega enostavnega testa ni, s katerim bi pri otrocih potrdili okužbo. Zdravniki diagnozo postavljamo na podlagi opaženih simptomov, nato pa odločamo o tem, ali gre za astmo, virus ali le hujši kašelj," pojasnjuje. Predšolski otroci, pravi, imajo še tako šibka pljuča, da ne morejo opravljati testov za preverjanje delovanja pljuč in dihal, s pomočjo katerih se postavlja diagnoza astme. Kapaciteta njihovih pljuč je preslaba za spirometrijo, zato se ta naprava uporablja od 6. leta. "Majhni otroci velikokrat kašljajo, a to velikokrat ne pomeni, da imajo astmo. Poleg tega otroku ne bi nikoli predpisal steroidov, zdravil za zdravljenje astme, če ne bi bil prepričan o diagnozi, saj imajo lahko resne stranske učinke. Kakor koli že pa so dolgotrajen kašelj, smrkanje in zasoplost ter povišana telesna temperatura tisti simptomi, pri katerih je treba pomisliti na astmo," še pravi.

Ko je astma enkrat diagnosticirana, je stanje mogoče popolnoma nadzorovati, tudi pri otrocih. Zdravljenje običajno obsega jemanje steroidov, ki zmanjšujejo vnetje dihal. Jemati jih je treba vsak dan, ponavadi zjutraj in zvečer. Otroci steroide običajno jemljejo prek plastične maske, ki se jim jo namesti okoli nosa in ust, ali v obliki tablet.

Steroide danes jemlje tudi Lucas. Hazel dodaja, da bodo Sieno doma vedno pogrešali in da ne bodo nikoli preboleli izgube, vendar pa si želi, da kaj takšnega ne bi bilo treba pretrpeti nobeni družini več. "Če bo moja zgodba komu pomagala, je to najmanj, kar lahko naredim," še zaključuje.

Ste se nam že pridružili na naši Facebook strani? To lahko storite s klikom na