Bilo je tako navadno jesensko popoldne pred 17 leti, ko sem sprejela klic, ki je bil začetek konca mojega družinskega življenja. Bila je tajnica iz Lynnine šole, ki me je vprašala, če bi lahko prišla ponjo, saj se ne počuti dobro. Takoj sem se odzvala, in ko sem prišla v šolo, je bila Lynn čisto bleda. ''Mami, oprosti, ker si morala iz službe, a mi je tako slabo, da imam občutek, da bom omedlela.'' Takoj sem jo peljala domov in naslednje jutro, ko si je odpočila, je bila videti povsem zdrava, zato se je odpravila nazaj v šolo. A popoldne so me znova poklicali, naj pridem po hčer, saj se ne počuti dobro. Tokrat je imela gripo in nekaj dni je trpela za visoko vročino in bolečinami v mišicah. Ni se še dobro pozdravila, ko je zbolela še za bronhitisom, nato dobila hudo vnetje mandljev in vnetje dihal. Več mesecev je jemala močne antibiotike in videti je bilo, kot da se ji je sesul ves imunski sistem. ''Kaj je narobe z menoj,'' me je vprašala nekega dne. ''Zakaj se ne morem pozdraviti? Rada bi šla nazaj v šolo.'' A Lynn ni nikoli več šla v šolo.

V le nekaj tednih najina čudovita punčka ni bila več tisto dekle polno energije in nasmejano, kot sva jo poznala z možem Richardom. Preden je zbolela smo nenehno skupaj zahajali na plažo, na jadranje in kolesarjenje. Bili smo srečna družina. A nato je poleg nenehno zateklega grla, glavobolov, bolečin v mišicah in nenehnih infekcijah, začela dobivati napade, ki so včasih trajali celo uro. Z Richardom sva se počutila nemočna. Bila je očitno hudo bolna, a vsi zdravniški testi so bili negativni in na papirju je kazalo, da z njo ni nič narobe.

Nato je nekega jutra, februarja 1992, izgubila zavest in poklicali smo rešilca. Njeno telo so zajeli krči, komaj je dihala. Krvni testi in rentgensko slikanje ni pokazalo vzroka za njen napad. ''To je nezaslišano,'' je zdravnik strogo rekel, ''pa saj ni nič narobe z njo.'' Še nekaj tednov je trajalo, preden so Lynn diagnosticirali sindrom kronične utrujenosti. V tem obdobju je bolnišnico obiskala več kot 50-krat in najhuje je bilo, da ji nihče ni verjel, da je bolna. Za sindrom kronične utrujenosti namreč ni testa, ki bi ga potrdil, poleg tega zdravniki ne vedo natanko, kaj sindrom povzroča. Ko sva jo nekega dne obiskala v bolnišnici, je jokala v svoji zdravniški postelji: ''Kar naprej mi govorijo, da se pretvarjam. Ena izmed sester se mi je posmehovala in me poimenovala neumno dekle. Ne pretvarjam se, nočem biti takšna, sovražim to, da sem bolna!''

Lynnino stanje je bilo vse hujše in ni mogla več hoditi, težko je jedla, govorila, ni mogla ne brati ne poslušati glasbe … ''Žal mi je, da sem vama uničila življenje,'' mi je nekega dne rekla. Postala sem namreč obsedena s preučevanjem sindroma kronične utrujenosti, zaradi česar se nisem več posvečala Richardu. Na koncu sva se oba strinjala, da se ločiva. Lynn je mislila, da nama je uničila življenje, a nama ga ni, bolezen nama ga je uničila.

Naslednjih 17 let je Lynn prestala nešteto testov, a noben od njih ni razkril, kaj je vzrok za njeno bolezen. Stanje je bilo vse slabše. Hrano je prejemala prek cevke, saj ni mogla požirati, nenehno je morala ležati, saj je v nasprotnem primeru izgubila zavest, kljub morfiju je trpela hude bolečine, njeni glavni notranji organi pa so začeli odpovedovati. Kljub vsemu pa je vedno ostajala pozitivna in upala, da bo nekoč bolje.

A za njen 30. rojstni dan mi je dejala, da se želi pogovoriti. ''Ne morem več naprej. Popolnoma sem zlomljena, ne morete me več popraviti. Nekaj moramo narediti,'' je zajokala, kar me je pretreslo, saj se je Lynn le redko smilila sama sebi. A 30. rojstni dan je bil zanjo prelomen. Nekoč mi je povedala, da če se ne bo pozdravila do tridesetega leta, potem noče več naprej. Njene sanje o karieri, družini, vse to se je razblinilo.

Neke noči, decembra 2008, me je zbudil hrup. Pogledala sem na uro, bilo je 1.45 ponoči. Šla sem na hodnik in pogledala v njeno sobo: ''Kaj se dogaja?'' Njene velike rjave oči so bile polne solza in proti meni je dvignila injekcijo morfija. Bila je prazna in videla sem, da si jo je vbrizgala v pumpico, skozi katero bi ta količina morala kapljati naslednjih 24 ur. Takoj sem vedela, kaj se je zgodilo. Jokala je in mi rekla: ''Ne prenesem več, tako ne morem več naprej. Žal mi je.'' Prijela sem jo za roko in jo v solzah vprašala: ''A zakaj sedaj?'' ''Nikoli ne bo pravi trenutek. Žal mi je,'' je odvrnila. Ko sva nato nekaj časa sedeli tiho, mi je Lynn dala vedeti, da želi, da storim to. ''Vzela sem že ves ta morfij, a ni dovolj. Prosim, mami, moraš mi ga dati še več.'' Niti v najhujši nočni mori si nisem predstavljala, da bi se Lynnino življenje končalo tako. Pomislila sem na vse, kar je prestala v teh 17 letih bolezni: ljudje ji niso verjeli, zdravniki so ji pikali velike igle v hrbtenico, njene žile so se ji sesedale, okužila se je z bolnišnično infekcijo MRSA. Sedaj ji odpovedujejo ledvice in ima težave s srcem, osteoporozo, odpovedujejo ji jetra, ščitnica … Nisem si mogla zamisliti, da bi še kdaj lahko živela normalno življenje. ''Razumem, kako se počutiš, a nočem, da greš. Ne bi mogla ostati le še malo dlje in počakati, da narava opravi svoje?'' Dolgo sva govorili, a nenehno me je prosila, naj ji pomagam končati njeno življenje. ''Ti si edina, ki mi lahko pomagaš. Prosim, pomagaj mi,'' me je rotila. Na koncu sem le tudi sama uvidela, da tako res ne more več naprej.

Šla sem v sosednjo sobo, kjer sem hranila morfij in vzela šest stekleničk. Napolnila sem injekcije in jih želela vbrizgati, a je odrinila mojo roko in mi jih vzela iz rok. Sedela sem poleg nje. Vbrizgala si je morfij in ko je ta tekel po njenih žilah, se je onesvestila. Upala sem, da me sliši in ji rekla: ''Rada te imam, tvoj oče te ima rad, vsi te imamo radi. Razumemo te in te ne krivimo, vemo, skozi kaj vse si morala. Pogumna si bila tako dolgo časa. Počivaj v miru sedaj, draga moja.'' Še veliko ur sem sedela poleg nje in jo božala. Komaj sem se premaknila, nisem jedla, nisem pila, nisem spala, želela sem biti poleg nje, ko bo prestopila na drugo stran. Sprva se je zdelo, da je spala, a naslednji dan popoldne je začela spuščati nenavadne zvoke in zdelo se je, da težko diha. Nisem vedela, kaj se dogaja. Slišala sem že, da ljudje spuščajo nenavadne zvoke, ko umirajo, a takrat nisem vedela, kaj se dogaja in zajela me je panika. ''Lynn me lahko slišiš? Te boli?'' Ni se odzvala. Nisem vedela, kaj naj storim. Večkrat mi je povedala, da si ne želi, da bi jo aparature vzdrževale pri življenju, a povedala mi je tudi, da noče trpeti. Nisem vedela, kaj naj storim. Zavedla sem se, da Lynn ni prejela vseh zdravil, ki jih običajno dobi in hitro stekla v kuhinjo po zdravila in ji jih dodala. Nisem je hotela ubiti, želela sem le, da ne trpi. Padla je tema, ko sem še sedela ob njeni postelji. Ob sedmih popoldne, 4. decembra 2008, je moja hči nehala dihati. Ne vem, kako dolgo sem ležala tam z njo, ne spominjam se. 

Ko sem se znova zavedla, sem poklicala mojega nekdanjega moža Richarda. Bila je še tema, ko je prispel. ''Ni je več,'' sem mu povedala. Ko jo je videl, kako je ležala vsa bleda, je padel na kolena in jo objel. ''Tako mi je žal, Lynn'' je jokal. Začutil je enako bolečino, kot sem jo čutila jaz, saj je bilo najhuje ravno to, da ji kot starša nisva mogla pomagati. Bila sva popolnoma nemočna. Sčasoma mu je uspelo, da se je sestavil in poklical je zdravnika, ki je takoj prispel. Kmalu po tem, ko je odšel, je zazvonil zvonec in pred vrati so stali policisti ...