Klasična zgodba. Tolikokrat videna, prebrana. Verjela sem, da bo pri meni drugače. Da bova skupaj. Kakšna utvara!

Komaj sem dihala, v trebuhu me je močno tiščalo. Želela sem le proč. "V redu," sem rekla, "potem je to to ..." Obrnila sem se in odšla proti kliničnem centru, kjer so v noči utripale luči v sobah. Upala sem, da bo zaklical za menoj, stekel za menoj ... Očitno sem videla kakšen film preveč.
Povsem odsotna sem se vrnila na oddelek, kjer me je čakala sestra Slavica in rekla: "Kaj je, Tina, kaj je narobe?" Zajokala sem in stekla v sestrsko sobo. Padla sem na posteljo in jokala, jokala. Slavica ni nič rekla. Vedela je. Samo božala me je po laseh in ponavljala: "Vse bo v redu, vse bo v redu."

Zazvonila je lučka in pogledala sem, kdo kliče. Bolnik iz sobe 48 je potreboval tableto za spanje. Videl je moje objokane oči in mi prikimal: "Težek večer?" Nasmehnila sem se. Počasi se je vse umirilo in sedla sem na svoje mesto. Preigravala sem tisoče scenarijev, v vseh pa sem imela otroka. Želela sem si ga. Želela sem njegovega otroka. Kirurg, ki mi je dajal občutek, da sem popolna in celovita ženska. Ki je razumel moj svet in mi dal občutek, da spadava skupaj. Do prve prepreke. Vedno mi je govoril, da se z ženo ne razume, da ne razume njegovega poklica in kako se ves čas prepirata. Da ostaja z njo le zaradi otrok. Zdaj sem se temu zasmejala. Kakšna norica sem.

Jutro me je našlo utrujeno in neprespano, bolelo me je vse telo. Hrepenela sem po vročem tušu in domači postelji, predvsem pa po samoti. Šla sem domov in ga zagledala, kako gre iz avta. Skrenila sem s poti in šla po bližnjici. "Tina!"  me je poklical. Obstala sem in počakala, da je prišel do mene. "Oprosti mi za včeraj, tako šokiran sem bil ... Pomagal ti bom, vama, no, če se odločiš res za otroka ..." Bila sem tiho in poslušala odtenke besed, ki jih je komaj trgal iz sebe. "Se bova pogovorila," sem mu rekla in odšla. Nisem ga mogla več gledati in poslušati. Tako me je bolelo, da sem komaj dihala. Le stran, le stran, mi je šlo po glavi. Samo to.

Slišala sem zvonjenje svojega telefona in videla, da imam nekaj neodgovorjenih klicev. Vedela sem, kdo me je klical. Matej, tehnik z našega oddelka, s katerim sem bila v nekajletni zvezi. Čutil je, da se nekaj dogaja z menoj, čutil je, da sem v stiski. Kot vedno poprej. Vedno je vedel, kaj se mi dogaja. Nisem mogla govoriti z njim. Ne danes. Samo domov ...

Se nadaljuje ...