V mislih sem premlevala vse možne odgovore, vendar se nisem odločila zanje. Pokimala sem. Ni se mi zdelo smiselno izgubljati besed. Zdelo se mi je tako trapasto, da me to sploh sprašuje. Stal je, z zaprtim obrazom in precej žalostnih oči. "Še kaj?“ sem ga vprašala. "Jezna si", je pravilno odgovoril. Takrat mi je zavrelo.“Jezna? Nič od jeznega nisem. Besna sem! Tako besna, da komaj diham, da ne spim. Kako si me odrezal iz svojega življenuja, kot da sem neka frklja, s katero si se dajal dol. Ves čas si mi govoril, koliko ti pomeni, kako nesrečen si doma, kaj pa zdaj, nisi več nesrečen? Je zdaj tvoj zakon čudežno uspešen? Zdaj, ko veš, da bova dobila otroka, pa se ne zanimaš več zame?! Kakšen kreten si, kakšen butec!“ Ostal je brez besed. Samo stal je in me gledal. "Verjetno sem si to zaslužil,“ je rekel. "Glej, ti si ne zaslužiš niti, da bi te pozdravila!“ Odšla sem stran in skoraj stekla do avta. Ko sem sedla za volan, so se mi začele tresti noge in bruhnila sem v jok. Zdaj je konec, zdaj je res konec, sem si ponavljala.

Domov sem prišla tako utrujena, da sem takoj legla. Ne vem, kdaj sem zaspala. Prebudila me je odeja, ki mi jo je nekdo položil preko nog. Ustrašila sem se in pogledala, kdo je. Bil je Matej, moj bivši. Zaskrbljeno me je gledal. "Kaj delaš tu, kako si prišel noter?“ "Vrata si pustila odklenjena, trkal sem in trkal, potem sem se zbal zate in vstopil,“ je povedal. Sedla sem in se pokrila do vratu. "Zanima me, kako si, zadnje čase nekaj nisi v redu,“ mi je rekel in čakal na moj odziv. "Nisem, Matej, nisem v redu, noseča sem, oče otroka noče slišati zame, sama sem in žalostna sem.“ Prebledel je in vprašal:“ Je oče dr. Gaber?“ Pokimala sem. Ni imelo smisla zanikati, tako in tako verjetno vsi vedo za najino razmerje.

Pobožal me je po laseh in me privil k sebi. Po dolgih mesecih samote sem nekomu položila glavo na rame in zajokala. Držal me je objeto in me božal po laseh. Nisva govorila, ni bilo potrebno. Brisal mi je solze in me pobožal po ustnicah. Začutila sem stisk v želodcu in se umaknila. "Kaj je, Tina?“ me je vprašal. "Nič, oprosti mi, nič ni,“ sem mu rekla, a čutila, da nisem iskrena.

Ostal je do večera in mi skuhal večerjo. Počasi sem se sproščala in čutila, da se vračam v življenje. Klepetala sva, ko me vpraša:“ Kako bosta sama z otrokom?“ "Kako? Sama bova, kaj pa naj drugega, saj bo, mami mi bo pomagala in vse bo v redu.“ "Pa jaz ti bom pomagal, če boš želela“, je rekel in mi pomežiknil. Skozi telo mi je šla toplota in prvič, odkar sem noseča, sem začutila, da bo vse dobro.

Ko je Matej odhajal, sem na stopnicah pred blokom zagledala njega. Sedel je, ves sključen in videti prav obupan. "Tina, pustil sem ženo, lahko živim s teboj?“ me je vprašal. Obstala sem kot vkopana.

Se nadaljuje ...