Zdaj je bil tu. Obupan, poražen in strt. V meni je vrelo. “Pridi noter, pogovorila se bova!“ Počasi je hodil za menoj in kar čutila sem njegovo stisko. Ampak v meni se je prebujala moč, ki je do zdaj še nisem poznala. Nisem bila prepričana, da si želim, da ostane pri meni. Sedel je in začel govoriti, kot bi ga kdo navil. Da me je vedno ljubil, da si želi ostati z menoj, da se z ženo res ne razumeta, da je z njo že dolga leta le zaradi otrok. Poslušala sem ga brez besed. Poslušala zven njegovih besed in razmišljala, ali jim verjamem. Ko je utihnil, sem ga vprašala:“In zakaj si zdaj prišel k meni, kaj se je spremenilo?“
Pogledal me je s svojimi temnimi očmi in rekel:“Izvedela je zate, prebrala je tvoja stara sporočila na telefonu, nisem bil pozoren in jih nisem brisal ... Ravno toliko ve, da me je vrgla ven: “Razumem, torej si prišel k meni zato, ker te je vrgla ven in ne, zato ker me toliko ljubiš.“ Bil je tiho in gledal v tla. “Ljubim te in ta situacija je prišla ravno prav, da sem končno spoznal, kaj si želim.“ “Spoznal si, da si me želiš zdaj, ko ne moreš več domov?!“ Nasmehnila sem se in rekla:“ Nocoj spi na kavču, bova videla, kako bo naprej.“

Nič nisem spala, le premetavala sem se in tuhtala. Nisem vedela, kaj naj storim. Razum mi je govoril, naj prekinem z njim, srce me je vleklo k njemu. Kaj, če ga žena vzame nazaj? Kaj bom?

Minilo je nekaj dni in moj kirurg je še živel pri meni. Bil je prijazen in zelo se je trudil, da bi se lepo razumela. Vendar sem zvečer vsakič zaprla vrata spalnice, čeprav sem hrepenela po njem, čeprav sem ga imela rada. Ampak še raje sem imela nerojenega otroka in sebe. Vedela sem, da se moram odločiti tako, da bo za naju najboljše. Nisem bila več prepričana, da si želim ostati z njim.

V službi so opazili, da se nekaj dogaja z menoj. In z njim. Šušljalo se je, da ga je pustila žena in da živi pri meni. Nosečniški trebuh se mi je že dobro poznal in vsi so dobro vedeli čigavega otroka nosim.

V kantini sem srečala Mateja, mojega bivšega. Prijel me je za roko. “Tina, povej mi, kako si?“ V trenutku sem začela jokati. Naslonila sem se nanj in mu povedala, v kakšen precepu sem, kako trapasto se počutim, predvsem pa, da mu ne verjamem nič več. Da ga imam rada, ampak da si ne upam ponovno položiti vse življenje v njegovo naročje. “Potem ga vrzi ven,“ mi je rekel in se nasmehnil.

Dolgo sem tuhtala o tem, minilo je še nekaj tednov in moj kirurg se je dodobra privadil na življenje pri meni. Sčasoma je začel zvečer hoditi ven, češ, da se dobi s prijatelji. Večere sem preživljala sama. Počutila pa sem se kot prava tepka. Res.
Očitno se je počutil dobro, saj je zjutraj pod tušem prepeval. “Se lahko pogovoriva?“ sem ga vprašala, ko je še moker prišel iz kopalnice. “Seveda,“ se je nasmehnil. “Poglej, tako ne moreva več živeti, kaj sva si, kaj delava skupaj, saj živiva kot cimra ...“ sem začela. “Meni je tako v redu,“ je rekel, v meni pa je zavrelo. “Pa povej mi, kaj si želiš? Boš z nama z otrokom? Se boš ločil? Me še ljubiš?“ Pobožal me je po licu in rekel: “Preveč vprašanj, punčka, preveč ...“

V službi sem poiskala Slavico, mojo dobro prijateljico. “Rada bi govorila s tebo,“ sem ji rekla. Nemirno si je popravila dolge črne lase in si popravila šminko. Nekoliko nervozno je rekla: “Tudi jaz moram govoriti s tebo Tina, ampak ne tu ...“

Slutnja mi je stisnila celo leto ...

                                         ...se nadaljuje naslednji petek.