Naravnost v šefovo pisarno sem šla in mu povedala, da dajem odpoved. Nepreklicno. “Tina, nikar, prosim te,„ mi je rekel, “vsi vemo, kaj doživljaš, zdrži še do porodniške, potem ti bo lažje ...“ Zbrala sem se in rekla. “Hvala vam, ampak moram stran od tu, tu ne bom nikoli našla svojega miru, hvala vam za vse, rada sem delala tu, prosim, sprejmite mojo odpoved še danes, šla bom na dopust za kakšen mesec, potem grem.“ Pogledal me je z žalostnimi očmi in rekel:“Tako dobre sestre ne bom več našel, ti lahko pomagam in ti dam telefonsko mojega prijatelja, ki ima zasebno ambulanto v Celju, mislim, da bo njegova sestra drugo leto šla v pokoj, tako da bo imel prosto mesto ...“ Šla sem k njemu in ga objela. “Od srca hvala.“ Ko sem odhajala domov, sem se prvič po dolgem času počutila osvobojena. Želela sem si poklicati Mateja in mu povedati, kaj sem storila, pa sem pred blokom zagledala “mojega kirurga“ in Slavico, kako sta odnašala njegove stvari v avto. Zavila sem v park, sedla na klopico in se zjokala. “Kako se je kaj takšnega lahko zgodilo meni? Kaj je narobe z menoj?“ Takrat je otrok močno brcnil. Pobožala sem trebušček in rekla: “Ne boj se, dete moje drago, vse bo v redu, preživela bova ...“

Prihodnji mesec sem se preselila v Celje. Šefov prijatelj mi je oddal stanovanje, ki ga ima v lasti, in podpisala sva pogodbo za delo. Celo porodniško bom lahko izkoristila in šele prihodnjo jesen šla v službo. Želela sem si spremembe, Ljubljana me je dušila, bala sem se, da bom kje srečala Slavico, še težje, da bom kje srečala njega.

Počasi sem se umirjala in vzljubila novo mestece. Imela sem prijazne sosede, ki so me spraševali o otročku. Datum poroda se je bližal in vedela sem, da bom šla rodit sama. Nekega večera je pozvonilo, pred vrati je stal Matej, z ogromnim medvedkom v rokah. “Si želiš družbe?“ Padla sem mu v objem. Kako sem ga bila vesela.
Čez kakšno uro me je začelo boleti v križu, bolečine so se stopnjevale in Matej me je odpeljal v porodnišnico. Sestre so menile, da je moj partner in ga poslale k meni v porodno sobo. “Ti je prav?“ me je vprašal. Pokimala sem. Porod je bil zelo intenziven in bila sem že zelo utrujena, ko sem še zadnjič potisnila. “Punčko imate!“ je zaklicala babica in oblile so me solze. Moja punčka.

Matej me je stisnil in poljubil. Pogledala sem ga in mu vrnila poljub. Vedela sva, v tistem trenutku sva vedela. Brez besed.

Zdaj je najina Lija stara že dve leti, kakšna ljubica zlata je! Živimo v Celju, Matej se vozi na delo v Ljubljano. Lija nosi njegov priimek, odkar sva poročena, je to naš priimek.
Izvedela sem, da se je dr. Gaber vrnil k ženi in da je Slavica obupana. Bilo mi je žal zanjo in vedela sem, kaj prestaja. Skoraj sem jo že poklicala, pa sem si premislila. Nisem vedela, kaj naj ji rečem.

Tik pred božičem sem jo zagledala pred vrati moje ambulante. Stala je sključena in strta, v rokah je imela darila. Stopila sem k njej in jo objela. “Oprosti mi, Tina, oprosti mi ...“ je skozi hlipanje rekla. Še trdneje sem jo objela in rekla: “Je že v redu!“ Stali sva objeti in čutili, da je vse za nama. Da je končno res vse za nama.
“Pridi, spoznala boš Lijo,“ sem ji rekla in jo prijela pod roko.

... konec