Začelo se je s pogledi, nežnimi nasmehi. Opazila sem, da večkrat dežurava skupaj. Večerne ure sva preživljala skupaj, ob bolnikih, delu, klepetu na hodnikih, potem ob kavi, potem na kratkem sprehodu po bolnišnici. Potem v njegovi sobi. Poljubil me je tako silovito, da sem izgubila ravnotežje. V trenutku sem bila nemočna. In nisem se branila. Tako zaljubljena sem bila vanj. In sem še danes.

Tako zelo, da čakam le trenutke, ko bova skupaj. Ko me bo poljubljal in mi govoril, da sem le njegova. V trenutke, ko verjamem, da bova skupaj. Ko nimam slabe vesti in me ne preganja podoba njegove družine. Ko zaprem oči in se mu predajam na način, ki ga nisem poznala. Ko sem celovita ženska in ga vzamem, kot bi zajela zrak. Ko se mi zdi, da je to edino, kar obstaja.

Kolegica me prebudi iz sladkih misli.''Ej, Tina, kliče te nadzorna!“ Stečem po hodniku in skozi nosnice začutim vonj po razkužilu. Bolnik iz sobe 52 si je odtrgal infuzijo. Spet. ''Gospod, prosim, ne storite tega več,“ mu rečem, ko me prime za roko. ''Oprostite, tako me moti  ...“ Stisnem mu dlan in pokimim. ''Vem, kako vam je, potrpite še malo, kmalu boste doma.“ Čeprav vem, da ne bo. Zelo je bolan in težko je prenesel operacijo. Okrevanje je počasno, njegovi izvidi niso dobri. Ampak upanja mu ne bom vzela. Upanje je mnogokrat vse, kar ostane. In naredi čudeže. Veliko sem jih že videla. Zato ga pobožam po licu in mu rečem: “Verjeti morate, ni druge.“ Nasmehne se mi in v očeh zagledam solze. Pokima mi in reče hvala.

Spet me stisne v želodcu. Kako težko mi je. Vedno na robu. Med upanjem in brezupom. Vedno novi obrazi, nove zgodbe in vedno enaka bolečina ob spoznanju, da smo naredili vse. In ni bilo dovolj.

Pogledam na uro. Vsak čas pride. Popravim si svetle lase in jih spnem v čop, skočim pred ogledalo in zagledam velike oči, poznajo se jim neprespane oči in pozna se jim vznemirjenje. Na hitro si namažem ustnice in pogledam po sobah. Vse je v redu. Večer dobiva odtise noči in nekaj bolnikov že spi, nekaj jih bere, gleda televizijo. Oddelek je tako miren, da je kar nenavadno. Strežnice pospravljajo večerjo in brišejo mize. S Slavico poskrbiva, da vsi pacienti dobijo zdravila. Ura je devet in pokimam ji, da skočim ven, na malico. Slavica ve. Lahno mi prikima in reče: “Pazi nase, Tina.“

Vem, kje me čaka. Zagledam njegovo postavo, naslonjeno na zid. Ko pridem mimo, me ujame za roko in poljubi. V tisočinki sekunde pozabim vse. Preizkušam njegove ustnice, njegov vonj me povsem omreži. Nisem več jaz. Enostavno nisem več jaz ...

Povedala mu bom. Moram mu. Komaj se odtrgam od njegovih ustnic. Naslonim mu glavo na rame. ''Noseča sem ...“ Pogledal me je in komaj izdavil: “Kaj?“ Pogledala sem v luči Ljubljane. Tiho so mi mežikale. ''In kaj boš storila?“ me vpraša. Pogoltnem slino. ''Obdržala ga bom ...“ povem in začutim mir skozi telo. Kakšen mir.

Se nadaljuje ...