Chris Patterson je padel v hudo depresijo in ker nikakor ni našel poti iz žalosti, obupa, jeze, se je odločil, da se za nekaj časa umakne od družine in odide na popotovanje po Mehiki. Tam se je pridružil cirkuški skupini in z njimi potoval po državi. Ko so nekega dne prispeli v eno od mehiških mest, jih je tam pričakala gruča navdušenih otrok. Povabili so jih, naj se jim pridružijo pri kopanju v reki in cirkuška ekipa se jim je na vroč dan z veseljem pridružila. ''Že dolgo nisem čutil takšnega veselja in navdušenja. A ko sem skočil v vodo, se je nekaj zalomilo. V nogi sem začutil grozljivo bolečino in takrat sem se zavedel, da sem priletel na ogromno skalo, ki se je skrivala pod vodo,'' se tragičnega trenutka spominja Chris. ''Ko so me izvlekli iz vode, sem tako močno krvavel, da je kri špricala daleč naokrog. Ker smo bili daleč stran od civilizacije in ni bilo v bližini nobenega zdravnika, me je za silo pokrpal kar lokalni veterinar!''

A ker je bila Chrisova noga iz ure v uro slabša, so ga kolegi nekako le spravili do prve bolnišnice, kjer so mu povedali, da je nogo napadla gangrena in da mu jo bodo po vsej verjetnosti morali amputirati. A sprva so mu okuženo tkivo skušalij odstranili z več operativnimi posegi. ''Z noge so mi rezali cele zaplate. Nogo sem imel čisto razmesarjeno. A to ni pomagalo in še vedno mi je grozila amputacija,'' pripoveduje Britanec. A ekipa zdravnikov se ni vdala. Nogo so mu poskušali rešiti še s posebno kisikovo terapijo, kjer bolnika za nekaj ur zaprejo v komoro, v kateri pod pritiskom vdihuje čisti kisik. S tem se kri dodatno obogati s kisikom, udi dobijo več s kisikom bogate krvi in možnost, da bolnik premaga gangreno, je še večja. A tudi to ni pomagalo.

Ko se je nekaj tednov pozneje Chris vrnil v Veliko Britanijo in takoj obiskal tamkajšnje kirurge, se je po posvetu z njimi in po dolgem razmisleku odločil, da se odreče oboleli nogi, ki bi mu lahko v prihodnje povzročala hude bolečine in druge nevšečnosti. ''Vzel sem si še nadaljnih pet minut časa, da sem se nogi zahvalil, ker me je tako dolgo nosila naokrog, in da sem se poslovil od nje,'' pove. Po operaciji ga je čakal nov izziv. Zaradi agresivnega zdravljenja v Mehiki je njegovo telo postalo imuno na protibolečinska sredstva in tudi najmočnejše injekcije morfija ter drugih protibolečinskih substanc mu niso pomagale. ''Bolečina je bila neznosna. Čutil sem, kako me skeli ud, ki ga sploh nisem več imel! Prvih nekaj ur sem mislil, da me bo od hudih bolečin pobralo in da preprosto ne bom zdržal, a potem sem se na neki točki preprosto prepustil. Pustil sem bolečini, da me je prevzela, in čakal, da vse skupaj mine.''

A boleča izkušnja ga ni zagrenila in mu ni vzela volje do življenja. Ravno nasprotno – na življenje je začel gledati popolnoma drugače. Hvaležen je postal za vse, kar ima, in uvidel, da nima smisla zapravljati časa za nepomembne stvari. Depresijo je enkrat za vselej premagal in se v prihodnjih mesecih posvetil ne le rehabilitaciji in učenju hoje s protezo, temveč tudi obnavljanju družinskih vezi. Spet se je zbližal z odtujenima sinovoma in mamo, s katero se zaradi Chrisovega uporniškega vedenja nikoli nista dobro razumela. Ko pa je mama prišla na obisk v bolnišnico in videla Chrisa, kako zrelo se spopada z dejstvom, da je ostal brez noge, in kako se prav nič ne smili sam sebi, je bila nadvse ganjena in ponosna. ''Šele takrat sem svojega sina, ki mi je sicer vedno kljuboval in se ni zmenil za nikogar razen zase, videla v pravi luči,'' je povedala Chrisova mama.

Chris danes živi veliko bolj kakovostno kot nekoč. Začel je pisati poezijo in odprl celo svojo knjigarno. Življenje zajema s polno žlico. ''Ne počutim se prikrajšanega ali kakor koli oviranega. Zdaj se pač moram malo bolj znajti in prilagajati. Tako na kakšne koncerte oziroma festivale vedno vzamem zložljiv stol, saj ne morem dolgo stati. Izogibam se nočitvam v hotelih, kjer imajo stranišče kakšno nadstropje višje od moje sobe, kajti sredi noči, ko je popolna tema, ni prijetno hoditi z umetno nogo po strmih stopnicah,'' razlaga. ''Veselim pa se tudi dneva, ko bom spet lahko plesal, ne da bi me potem nadvse bolela noga, in ko bom spet lahko zaplaval. In ne samo to – ko bom spet lahko skočil v vodo. Kljub nesreči namreč še vedno obožujem skakanje v vodo.''