A takrat komaj 13-letna Ruth je pripombe o teži vzela zelo resno in se lotila diete. Sprva je jedla le dva obroka na dan, potem pa so čez čas stvari ušle izpod nadzora. ''Spominjam se, da sva skupaj kupovali obleke za na poroko moje prijateljice. Takrat sem prvič opazila, da je Ruth bolj suhljata, vendar pa je ravno toliko shujšala, da je bila videti še popolnoma zdrava in lepa. V obleki, ki si jo je izbrala, je bila kot princeska,'' se spominja Dolly. ''Ko pa je čez nekaj tednov spet oblekla to isto obleko, saj je bil dan poroke končno tu, nisem mogla verjeti svojim očem. V obleki se je kar izgubila, tako suhljata je bila. Ven so ji štrlele le koščene roke.'' Takrat je Dolly uvidela, da je njena najstniška hči preveč suha in da ima verjetno resne težave, ki so se počasi začele kazati tudi navzven. Njena koža je bila vse bolj bleda, pod očmi je imela velike črne kolobarje, telo so ji začele preraščati črne, ščetinaste dlake.

V strahu za njeno zdravje jo je mama nemudoma odpeljala do zdravnika, ki je ugotovil, da je deklica povsem sestradana in da ji grozijo resne težave, če ne bo prenehala s stradanjem in se spet nazaj zredila. ''V bolnišnici je dobila prehransko priporočilo, ki naj bi ga upoštevala in se spet nazaj zredila. Da bi jo spodbudila k temu, sem se tudi sama odločila, da se držim posebnega načrta prehranjevanja. Mislila sem namreč, da se bo Ruth toliko ukvarjala z mojo dieto, da bo na svoje stradanje pozabila in spet začela normalno jesti. In res me je Ruth ves čas nadzorovala. Skrbno je pazila, kaj in koliko jem, a to me ni motilo, saj sem bila nekoliko pretežka in če bi shujšala nekaj kilogramov, mi zagotovo ne bi škodilo. Sploh pa sem bila prepričana, da bom s tem pomagala Ruth. A sem se zmotila,'' razočarano pove Dolly, ki je čez čas tudi sama skoraj zapadla v svet motenj hranjenja. ''Sčasoma sem opazila, da tudi jaz že skoraj na pamet vem, koliko kalorij ima posamezna hrana in kakšna je vsebnost maščob v teh in onih živilih. Kar nekoliko obsedena sem postajala s tem, koliko kalorij in maščob zaužijem. Takrat sem se z grozo zavedela, da tudi sama počasi izgubljam nadzor nad stvarmi.''

In najhuje je bilo, da je bila Dollyjina žrtev zaman, kajti Ruth je na skrivaj še vedno stradala. Prehranskega priporočila, ki bi ji pomagal, da se zredi, ni upoštevala, in tako je tehtala le še pičlih 32 kilogramov. Ko jo je mama znova odpeljala do zdravnika, je ta ugotovil, da najstnici zaradi podhranjenosti grozi odpoved ledvic. Ko je Ruth izvedela, da ji grozi smrt, se je končno spametovala. ''Obe z mamo sva bruhnili v jok, ko sva slišali grozljive napovedi zdravnika. Takrat sem se zavedela, da je 32 kilogramov res strašansko malo. Ko je zdravnik rekel, da me lahko čez nekaj tednov sprejmejo v bolnišnico za motnje hranjenja, saj se bo sprostilo eno mesto, a da ne ve, če bom do takrat sploh še živa, me je pretreslo. Bila sem tako prestrašena, da sem se začela tresti,'' pripoveduje Ruth. ''Ko sva z mamo prišli domov, sem ji napisala pismo, v katerem sem priznala, da sem ji lagala in da se nisem držala prehranskega priporočila ter da sem ves ta čas na skrivaj stradala. Zavedam se, da je moja mama zaradi mene prestajala pravi pekel. A zdaj sem odločena, da težave enkrat za vselej premagam. Kajti nočem umreti. Toliko stvari je še, ki jih želim v življenju početi – rada bi naredili vozniški izpit, dokončala srednjo šolo in se vpisala na fakulteto, spoznala kakšnega prijetnega fanta …'' Tako se je Ruth za štiri mesece preselila v bolnišnico, kjer se je pod strokovnim nadzorom spopadla z motnjami hranjenja. Zdaj želi pomagati vsem tistim, ki imajo podobne težave kot ona. S svojo zgodbo želi mladim odpreti oči.