A kljub temu da se je Marian zavedala vsega okrog sebe, je bilo pred njo še naporno okrevanje. Ne le da je bilo njeno telo popolnoma prekrito z mehurji in da se ji je od glave do pet luščila koža, tudi govoriti in jesti ni mogla, kajti mehurje je imela tudi v ustih in grlu. Oči, usta in ušesa je imela močno zatečena. Tako so ji cev za hranjenje vstavili kar skozi grlo, naravnost v požiralnik. Da bi se ji koža čim prej zacelila, so jo zavili v posebno folijo.

In po treh tednih je mladi Britanki uspelo, kar se je marsikomu zdelo nemogoče. Toliko si je opomogla, da je lahko zapustila oddelek za intenzivno nego, a vendarle je morala še en teden ostati v bolnišnici. Potem pa so jo zdravniki vendarle odpustili v domačo oskrbo, kajti Marian je bila iz tedna v teden bolj pri močeh. Postopoma je spet lahko začela sama jesti in govoriti. ''Povsod sem bila zatečena – po očeh, ustih, ušesih. Oči sem imela tako rdeče, da bi lahko kri ven izpraskal z žlico,'' se spominja najhujših trenutkov in dodaja: ''Ko sem bila na oddelku za intenzivni nego, sem lahko mislila le na to, kako rada bi bila doma. V življenju sem prestala že marsikaj in tudi to, da sem zaradi kapljic za oči izgubila skoraj vso kožo, je bila le še ena ovira, ki sem jo uspešno premagala.''

Zdravniki so sicer ugotovili, da je Marian razvila tako hudo alergično reakcijo na kapljice za oči oziroma da boleha za tako imenovanim Stevens Johnsonov sindromom. Gre za redko obliko kožnega obolenja, kjer koža na določeno vrsto zdravila reagira z infekcijo. Bolezen se običajno začne z znaki, podobnimi kot pri gripi, spremljajo je še boleči rdeče-vijolični izpuščaji, ki se širijo po vsem telesu. Koža pravzaprav odmira in ne opravlja več svoje zaščitne funkcije.